Vojna in mir: Vojna proti civilizaciji
Thu, 12.01.2017, 10:00
Vojna in mir: Vojna proti civilizaciji
Ljudje umirajo in zmrzujejo na zasneženih grških otokih, ki jih je Evropska unija spremenila v koncentracijska taborišča našega časa.
Novela zakona begunce in migrante obravnava kot jedrske odpadke in njihovo posamično usodo izroča v roke policistom. Slovenske oblasti se, patološko iščoč izredne razmere, medtem vedejo, kot da se država nahaja na frontni črti spopada civilizacij. V resnici se Slovenija nahaja v vojni proti civilizaciji, proti civilizaciji človečnosti.

A žal na napačni strani fronte. Na strani razčlovečenja, ksenofobije, rasizma, paranoje in, kot kaže, celo neustavnosti. Na strani razčlovečenja, ki ga je oportunistična, nevedna, nereflektirana, samoljubna, prestrašena, populistična in antihumanistična slovenska oblast »legitimizirala« že s postavitvijo rezalne žice na hrvaški meji in – premik na skrajno desno politično polje – nadgradila z novelo zakona o tujcih.

Medtem ljudje na ostankih tako imenovane balkanske begunske poti umirajo od mraza. Zaprtje balkanske poti in podpis evropsko-turškega begunskega dogovora sta zapečatila njihovo usodo. Ostali so ujeti v trpkem medprostoru – med vojnami doma in evropsko (beri: slovensko) vojno proti beguncem in migrantom.

Ljudje umirajo in zmrzujejo na zasneženih grških otokih, ki jih je Evropska unija spremenila v koncentracijska taborišča našega časa. Tisti, ki sem jim je od tam uspelo prebiti, umirajo in zmrzujejo v Srbiji in Bolgariji. Zapuščeni in pozabljeni, izdani in izigrani ljudje umirajo in zmrzujejo pred našim, daleč stran umaknjenim in s plašnicami omejenim pogledom. Pogledom, ki noče ne videti ne vedeti.

»Obupno je. Ljudje zmrzujejo. Manjše nevladne organizacije in samoorganizirane solidarnostne skupine na terenu poskušamo situacijo spremeniti, kolikor se da. Kuhamo, kupujemo drva, zbiramo obleko, vsak dan je urgenten. Ogromno ljudi ne more ne naprej ne nazaj. V zelo slabem stanju so,« mi je iz bližine Soluna sporočil Adis Imamović - Pixi, človek, ki ni umaknil pogleda. Ko so v Slovenijo septembra 2015 prišli prvi begunci, se je, odločen pomagati po svojih najboljših močeh, odpravil na teren. Odšel je v Rigonce in se od tedaj tako rekoč ni vrnil domov. Nekdanji izvidnik Slovenske vojske, zidar in varilec je skupaj s prijatelji, novimi in starimi, začel kuhati za ljudi na begu in ustanovil Soul Food Kitchen. Gibal se je v nasprotni smeri kot begunci. Šel je na hrvaško-madžarsko, srbsko-madžarsko in srbsko-makedonsko mejo. Od tam se je odpravil v Idomeni na grško-makedonski meji. Po zaprtju balkanske poti se je ustalil v bližini Soluna in zdaj, skoraj leto dni po tem, ko je Evropa zaprla vrata za begunce in migrante, vsak dan kuha za več sto lačnih in premraženih ljudi, žrtev evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike.

»Moj motiv je zelo preprost: želim nahraniti ljudi. Spim tam, kjer delam. Ne smem izgubiti fokusa. Moramo vztrajati. Ni nas malo, ki se še trudimo, saj se zavedamo, da države ne bodo opravile svoje humanitarne naloge. Če bi odnehali, bi umrlo veliko, zelo veliko ljudi,« iz ledene severne Grčije sporoča 38-letni Vrhničan. Človek, ki ni umaknil pogleda. Človek, ki je antiteza današnje Evrope. In Slovenije.

Vojna in mir: Vojna proti civilizaciji

Foto: Reuters/Marko Đurica

Povezane novice

Generalni sekretar Sveta Evrope: Zaskrbljen sem zaradi novele zakona o tujcih
11. January ob 11:54
Mednarodni pravniki zgroženi nad novelo zakona o tujcih, ki jo je prejšnji teden potrdila slovenska vlada.
Prijavi sovražni govor