Vojna in mir: Zadnji umre človek
čet, 28.12.2017, 10:00
Vojna in mir: Zadnji umre človek
Odprte roke pri obračunavanju z ljudmi, ki bežijo, da bi … preživeli.
Na grških otokih, kjer je Evropska unija postavila tako imenovane vroče točke, dejansko pa koncentracijska taborišča našega časa, je tisoče beguncev že davno izgubilo vsakršno upanje, da jim bo nekoč in nekako vendarle uspelo nadaljevati pot proti lažnim obljubljenim deželam.

Toda upanje ni zadnje, ki umre. Zadnji umre človek. Le da človek brez upanja ne živi, temveč le životari.

Begunci, ki jim Evropa ne priznava pravice do človeške identitete, v najboljšem primeru životarijo. Ljudje, uničeni od vojn in razkosani od ponižanj, trpijo v prenapolnjenih in docela razčlovečenih taboriščih. Na Lezbosu in Samosu jih več sto – zima je tu – živi na prostem. Marsikje so lahka tarča napadov radikaliziranega lokalnega prebivalstva, ne le pripadnikov nacistične Zlate zore, temačne avantgarde današnje in jutrišnje Evrope. V lahko tarčo so jih s svojo (proti)begunsko in (proti)migrantsko politiko »pomagali« spremeniti vodilni možje Evropske unije in vlade številnih držav članic – tudi slovenska. Ta je s postavitvijo žice na hrvaški meji, spremenjeno azilno zakonodajo in skrajno odvračilno azilno politiko sprejela diskurz temnega dela ulice, kapitalizirala paranojo, podprla ksenofobične in rasistične tendence dela družbe ter (ne)hote odprla vrata novega kroga begunskega pekla. Induvidualnega in kolektivnega.

Evropa in Slovenija bijeta vojno proti beguncem in migrantom; vojno, ki traja že vrsto let in vojno, ki se zaostruje. Bruselj se je obrnil tudi proti humanitarnim organizacijam, reševalnim ekipam in aktivistom – tudi novinarji, ki v soljudeh vidimo le soljudi, postajamo tarče pospešeno se dvigajoče skrajne desnice, ki s predvidljivo lahkoto zaseda vsebinsko, etnično in »vizionarsko« smrtno nevarno prazen prostor impotentnih sredinskih in tudi (samooklicanih) levičarskih politik. Da, vse to s(m)o že videli.

V številnih libijskih mestih – predvsem tistih, ki ležijo na obalah Sredozemlja – obstajajo skrivni in tudi manj skrivni zapori, kjer tihotapske tolpe večinoma begunce in migrante, večinoma iz območja Sahela in podsaharske Afrike, zadržujejo kot sužnje, včasih pa jih na lokalnih suženjskih tržnicah prodajo drugi tihotapski tolpi. Te marsikje sestavljajo borci nekdanjih milic, ki so se borile proti režimu polkovnika Moamerja Gadafija – taistih milic, ki obvladujejo libijske ulice in nadzirajo tudi libijsko obalno stražo. Taisto obalno stražo, ki ji je Evropska unija v iskanju »končne rešitve begunsko-migrantskega vprašanja« v slogu umazanega dogovora s Turčijo namenila nekaj sto milijonov evrov »subvencij« in odprte roke pri obračunavanju z ljudmi, ki bežijo, da bi … preživeli.

Številnim ne uspe. Od leta 2000 do konca letošnjega leta je v Sredozemlju, enemu največjih množičnih grobišč našega časa, umrlo približno 34.000 ljudi. Samo lani več kot 5000. A begunci in migranti nikakor ne umirajo le v Sredozemlju. Na poti preko vročega in suhega Sahela, območja skoraj popolnega brezvladja, vsako leto izgine neznano število ljudi, ki jih ubijajo tihotapci in tistih, ki na poti proti odrešitvi preprosto omagajo. Nekatere pokopljejo. Nekatere prekrije puščavski pesek. Njihovi plitki grobovi so neoznačeni. Manj dela in skrbi za Evropo. Saj zadnje ne umre upanja, ampak človek.

Vojna in mir: Zadnji umre človek

Begunci in migranti nikakor ne umirajo le v Sredozemlju, temveč tudi na poti preko vročega in suhega Sahela. Foto: Santi Palacios/AP

Prijavi sovražni govor