Tiskane izdaje
Tragedija beguncev in migrantov na poti proti Evropi se zaostruje − do slutenih razsežnosti. Na splavu meduze in na pogon vseprisotnih pohlepa, rasizma in razčlovečenosti je vedno mogoče iti niže. To med drugim dokazuje tudi zadnje poročilo Mednarodne organizacije za migracije (IOM), katere predstavniki so v Libiji v zadnjih mesecih ničkolikokrat dokumentirali sistematično zasužnjevanje beguncev in migrantov, ki so se znašli na dnu prehranjevalne verige, ki jo vzporedno poganjajo tri nenasitna žrela absolutnega zla: gospodarji vojn in njihovi orožarski pokrovitelji v Afriki in na Bližnjem vzhodu, tihotapske združbe in organizirani kriminal v Sahelu in padli libijski »državi« ter evropska (proti)begunska politika.
Taista evropska politika, ki se je z impotentnimi prehodnimi libijskimi oblastmi, ki sicer delujejo »pod patronatom« Združenih narodov, pred poldrugim mesecem v zameno za 250 milijonov evrov na še enem od odprtih bazarjev človeške tragedije (lanski, šest milijard evrov vreden primer Turčije) dogovorila o vračanju beguncev in migrantov, ki se jim je − ali pa se jim bo morda v bližnji prihodnosti − uspelo prebiti na južne obale Trdnjave Evrope. Ta begunce in migrante zavedno vrača v smrt, suženjstvo, prisilno prostitucijo in vsesplošno nasilje.
»Situacija je grozljiva. Bolj ko preiskujemo dogajanje v Libiji, bolj ugotavljamo, da je Libija za številne migrante postala dolina solz. Nekatere zgodbe so srhljive, dodamo jim lahko tudi zadnja poročila o tržnicah za sužnje,« je sporočil direktor operacij pri IOM Mohamed Abdiker. V zadnjih mesecih so se po različnih delih Libije, ki jih IOM označuje za »arhipelage mučenja«, začele pojavljati javne tržnice sužnjev, ki so bile zadnja leta odmaknjene od oči.
A tihotapci nimajo več česa skrivati − njihovo delovanje je povsem v skladu z »evropskimi standardi«. Ljudje, ki so jih na poti v Evropo zajeli ali izdali in oropali tihotapci, so spet postali belo blago: njihova cena se na različnih tržnicah giba od 250 do 500 evrov. Različne tihotapske skupine si večinoma podsaharske Afričane (Senegal, Gambija, Nigerija …) prodajajo med seboj in jih, kot pred več stoletji, ko je bilo arabsko trgovanje s temnopoltimi Afričani na vrhuncu, izkoriščajo za, denimo, velike gradbene projekte in prostitucijo. Pri tem lastnikom afriških sužnjev pomagajo njihovi »janičarski«, že prej podjarmljeni podizvajalci, ki večinoma prihajajo iz Nigerije in Gane. Pri tem ne gre pozabiti, da je stotine in stotine ljudi na poti prek Sahela v Libijo izginilo brez sledu.
Zasužnjevanje beguncev in migrantov, ki v Libiji živijo v skrivnih zaporih, traja že več let, prvi silovit pospešek pa je dobilo najprej z državljansko vojno, Natovim vojaškim posredovanjem in padcem despotskega režima polkovnika Moamerja Gadafija, ki je večinoma podsaharske prišleke dolga leta spretno izkoriščal kot ceneno delovno silo, obenem pa mu je od Siliva Berlusconija uspelo izsiliti pet milijard evrov »za zaustavitev migracij«. Drugi silovit pospešek je zasužnjevanje beguncev in migrantov v Libiji dobilo s popolnim varnostnim in klimatskim sesutjem Sahela, enega najbolj suhih in nestabilnih predelov sveta, ki ga v celoti obvladujejo različne tihotapske združbe (s posamičnimi »vložki« določenih varnostno-obveščevalnih služb). Tem so pri njihovi rasti z zapiranjem meja in preoblikovanjem Sredozemlja v množično grobišče močno pomagali evropski birokrati. V našem imenu.
