Tiskane izdaje
Da je vojna postala resničnostni šov, nikakor ni novica. Vse od neposrednega televizijskega prenosa ameriškega napada − bombardiranje Bagdada − na Irak januarja 1991 je svetovna javnost s pomočjo napredka (informacijske) tehnologije na svoje novičarske krožnike dobivala iz leta v leto bolj neposredne in »hitre« podobe vojn(e). Oboroženi konflikti so posta(ja)li moderni spektakli, ki jih je bilo mogoče spremljati s pivom in daljincem v roki. Nekaj let kasneje je za spremljanje velikih človeških tragedij dovolj že približno soliden mobilni telefon.
Sirska vojna je bila prva, ki se je tudi zaradi nikoli bolj omejenega in nevarnega dostopa za novinarje skoraj v celoti preselila na medmrežje; predvsem na videokanale. Njeni pripovedovalci in interpreti so postali kar njeni akterji. Ti na vseh straneh fronte sproti snemajo bitke, smrt, ruševine in celostno bridkost najbolj krvavega konflikta našega časa. Vzporedno se urijo v propagandnih veščinah – pri tem je še posebej uspešna samooklicana Islamska država, ki s svojimi prefinjeno montiranimi in režiranimi videoposnetki deluje kot vrhunska oglaševalska agencija.
Logika resničnostnega šova s primesmi narcisoidnosti, infantilnosti in zeitgeista rekordno kratke pozornosti in površinskosti svoj vrhunec doživlja v veliki ofenzivi na Mosul, kjer je razpršena fronta črta marsikje postala poligon cenenega samoljubja in katastrofalne gledališke predstave. Tako rekoč kjer koli na izjemno intenzivnih bojiščih bitke z Islamsko državo se ustavim, pripadniki iraške vojske in (nekoliko manj) oboroženih sil iraškega Kurdistana v rokah poleg pušk držijo tudi mobilne telefone. Z njimi ne beležijo le svojega sodelovanja v bitkah, temveč drug drugemu – ali pa najraje kar samim sebi – pozirajo tudi medtem, ko se razstreljujejo samomorilski napadalci in ko se zaradi histerično ošabnega vedenja nekaj vojakov po vseh nas usujejo ostrostrelske krogle. Na strehi oklepnika. Pred ruševinami koalicijskega bombardiranja. V podzemnih predorih, ki jih je pod podeželjem vzhodno od Mosula izkopala IS. Pri ostankih samomorilskega napada. Povsod in vseskozi.
Na frontni črti bitke za Mosul so tudi »selfiji« tisti, ki ogrožajo življenja – vojakov, civilistov in novinarjev. A tudi med novinarji je iz dneva v dan več takih, ki jim terenski »selfie«, vizualna onanija, šteje več od zgodbe.
Še huje – da so vodilni del zgodbe oni, in ne ljudje, ki živijo in trpijo na frontni črti, jim naročajo njihovi uredniki. Ti se zavedajo, da velik del javnosti želi šov, resničnostni šov, kar najbolje dokazujejo televizijski ratingi po vsem svetu. Če v resničnostnemu šovu sodeluje nekdo s prepoznavnim obrazom, toliko bolje. Če se ta nahaja na frontni črti, je to vredno že skoraj toliko kot domač pornografski posnetek. Da, vojna vedno bolj spominja na pornografijo. In na »snuff« filme.
V živo. Oziroma v … mrtvo.
