Tiskane izdaje
»V zadnjih mesecih se je v Bejrut – in v ves Libanon – vrnil strah. Skoraj smo že pozabili, kaj pomeni, da lahko v središču mesta kadarkoli raznese avtomobil bombo ali da se kjerkoli in kadarkoli lahko razstreli samomorilski napadalec. Zdaj se po dolgih letih spet zbujam tesnobna. Ne vidim ne pravega smisla ne razloga, da bi zjutraj šla ven iz stanovanja,« mi je minulo nedeljo v italijanski restavraciji na kultni ulici Hamra v središču Bejruta potožila prijateljica Dalia K., ki je vse prej kot strahopetna ženska.
Dolga leta je za ameriško tiskovno agencijo AP poročala iz Libanona, leta 2006, med izraelsko ofenzivo, pa je vodila agencijsko fotografsko ekipo. Videla in doživela je, druga generacija palestinskih beguncev v Libanonu, vse. Po koncu vojne se je odločila, da nikoli več ne bo fotografirala spopadov. Zapustila je dobro plačano fotoreportersko službo in se v celoti posvetila projektu fotografiranja družin pogrešanih ljudi iz libanonske državljanske vojne (1975–1990). Obiskala je na stotine družin in z njihovimi izpovedmi ves čas vzdrževala zgodovinski spomin na veliki državljanski konflikt, katerega rane se nikoli niso zares zacelile. To se močno čuti v zadnjih mesecih, ko je iz sosednje Sirije, vedno tako ali drugače »organsko« povezane z deželo ceder, v Libanon začela vstopati neka druga, še veliko bolj okrutna vojna. Da se približuje (nova) velika tragedija, je Dalia najprej opazila pri najstnikih, ki so tako rekoč čez noč sprejeli novo, »sektaško« identiteto in začeli obujati mite iz časov državljanske vojne. Mite in sovraštvo.
V Libanon iz Sirije ni prišlo le več kot milijon beguncev, kar pomeni že četrtino prebivalstva, ampak tudi glasni odmevi brutalnega sunitsko-šiitskega obračuna, tematskega parka »bližnjevzhodne hladne vojne«. V Libanon, kjer je lahko že iskrica dovolj za požar neslutenih razsežnosti, so se vrnili samomorilski napadalci, avtomobili bombe, strah, tesnoba in sovraštvo.
Veliko sovraštva.
»To je epidemija. Nalezljivo je. Tudi moji prijatelji, za katere sem mislila, da so strpni in jim etična ali religiozna pripadnost ne pomeni veliko, zdaj govorijo v prvi osebe množine. Mi. In oni. To ni več le govorica ulice. To je govorica medijev, intelektualcev, analitikov in seveda politikov. Vsak dan je huje. Glasov razuma je zelo malo. To vodi naravnost v vojno. Grozno mi je, ko vidim pametne ljudi, ki vedno znova padejo na iste trike. Ko se poosebijo z umetnimi identitetami. Sunit. Šiit. Libanonec. Sirec. Kristjan. Druz. To je izhodišče zla,« je pretreseno pripovedovala prijateljica, ki pravi, da njen želodec ne prenese več travme in konfliktnih situacij. »Na to se ni mogoče navaditi. Poglej, tu sediva in vse se zdi normalno. Jeva, pijeva, pogovarjava se kot stara prijatelja. O knjigah, filmih, potovanjih, najinih družinah. A takoj ko pomislim, da se približuje nova vojna ali da se lahko kjerkoli nekdo vrže v zrak in pobije dvajset mojih prijateljev, sosedov in sodržavljanov, zame življenje izgubi ves smisel. Kaj je tisto v ljudeh, zaradi česar neprestano rinejo v nesrečo in temo? Kaj je tisto, kar jim onemogoča, da bi se pogovarjali? Kaj je tisto, kar povzroča vojne? Zakaj čez noč postanemo zveri?« se je v toplem bejrutskem večeru spraševala Dalia.
Potem sva dlje časa molčala.
