Tiskane izdaje
Janez Janša je napisal Belo knjigo slovenske osamosvojitve, objavil na spletni strani SDS strašen predgovor in ob izidu povedal v zvezi s črtanjem pesmi Očenaš hlapca Jerneja s programa proslave v DZ naslednje: »Tam, kjer je rdeča zvezda, ni prostora za slovensko kulturo.«
Da se je predsedniku parlamenta zdelo neprimerno, da pevski zbor zapoje to socialno angažirano pesem Karola Pahorja po motivih Ivana Cankarja, je sramotno. Zaradi take blamage bi jaz Vebru vzel vsa spričevala, ki si jih je kdaj pridobil – četudi jih ni ponaredil.
Seveda pa to v nasprotju z Janševim prepričanjem nima prav nobene povezave s komunističnim simbolom.
Za proslavljevalne potrebe parlamenta bi bilo neprimerno nekaj veliko hujšega. Recimo tole:
Nekega davnega dne leta 1980 ali 81 sta na naši gimnaziji koncertirala – ali natančneje, izvedla nekak spektakularno smešen in za tiste čase nepojmljivo provokativen performance, vsaj za osemnajstletnike – Marko Brecelj in Ivan Volarič Feo (bog mu daj mir), znana tudi kot Duo Zlatni zubi. Brecelj je med drugim zapel svoj komad Parada.
Čeprav so bile v originalu mišljene druge parade v drugi državi, se mi zdi Brecljev cinični opis protokolarne patetike primeren in veljaven tudi za današnje, slovenske državne proslave. Zato mi dovolite, da ga citiram skoraj v celoti:
»V prvi vrsti grejo naši, naši, naši. / V drugi vrsti grejo k maši, vaši, vaši. / V tretji vrsti poje vojska, vojska, vojska. / V četrti vrsti maha Lojzka, Lojzka, Lojzka. // Pa-pa-pa-pa-pa-parada, rada, rada. / Pa-pa-pa-pa-pa-parada, rada, rada. // V peti vrsti grejo plavi, plavi, plavi. / Prostor delajo zastavi, pa-pa-pa. / Med nogami pionirčki, pionirčki. / Migi-migajo s papirčki, pa-pa-pa. // Pa-pa-pa-pa-pa-parada, rada, rada. / Pa-pa-pa-pa-pa-parada, rada, rada. // V osmi polno bab in starcev, pa-pa-pa. / Rože pijejo iz kozarcev, pa-pa-pa.«
Ta bi bila pa res prehuda, kajne?
Čeprav so državne proslave dandanes kulturne in kultivirane in čeprav se zelo trudim in poskušam vživeti v kožo odraslega in ozaveščenega državljana, na vse to še vedno gledam z dobro mero cinizma in blagohotno vzvišene prezirljivosti.
S tem nočem omalovaževati države in njenih simbolov. Ampak česar sem se kot Janezek naučil od Marka Breclja, to še danes znam.
Večina pa se je učila od drugih – od tistih, ki smo se jim nekateri nekoč posmehovali in se jim z veseljem še danes.
Janša se ni udeležil proslave, ker so bili na njo povabljeni tako imenovani praporščaki z rdečimi zvezdami. To so tisti starci iz osme vrste Brecljeve Parade, ki pijejo rože iz kozarcev.
Brez zamere, ampak meni se zdijo podobno smešni kot pred tridesetimi leti, ko so bili na paradah, proslavah in komemoracijah – vsaj med statisti – glavni frajerji.
Smešen pa se mi zdi tudi Janša, ki se mu zdi primerno in principielno bojkotirati državno proslavo samo zato, ker se noče družiti s statisti s peterokrakimi simboli.
Če je človek dobre volje, se mu lahko zdi smešno še marsikaj drugega. Recimo to, da še (ali že) po dvaindvajsetih letih posvečamo toliko javne pozornosti – in to vsako leto – osamosvojitvenim dogodkom, od majskega incidenta v 710. učnem centru TO v Pekrah pa do oktobrskega odhoda zadnjega vojaka JLA iz Kopra.
Smešni so vsako leto epohalnejši junijski prispevki TVS na to temo. Kakor hitro se je končal prenos letošnje proslave, že je bila na sporedu ponovitev. Istočasno pa so na drugem programu vrteli belokranjske tamburaše.
Letos so se osamosvojitelji posebej spomnili tudi blokade pri Medvedjeku – in ali ni hudič, da so se skregali, kot da so jo proslavljali skupaj s tistimi, ki so nas takrat napadali?!
Ljudje, ki danes mahajo z jugoslovanskimi in komunističnimi zastavami, se mi zdijo družbeno in zgodovinsko neprištevni. Pa kaj potem? Ali ima Janša prav, ko poskuša za vsako ceno dokazati, da ima prav?
Mahanje z jugoslovanskimi in komunističnimi zastavami je zanesljiv simptom družbene in zgodovinske neprištevnosti, ni pa edini.
Predstavljajte si pasivne množice, ki sedijo v službah za delovnimi mizami ali doma na kavčih.
Te množice so tiste, ki jih država poskuša s prazničnimi rituali emancipirati kot državljane. To poskuša z različnimi ideološkimi, stilnimi in spektakelskimi prijemi, ki pa so v zadnjih dvajsetih letih kljub različnosti vedno delovali malo smešno.
Recitacije in/ali inscenacije Prešerna in druge poezije in dramatike ali pa novih, posebej za proslavo napisanih tekstov, in glasbeni nastopi različnih izvajalcev sami po sebi niso smešni.
Smešno pa vse skupaj izpade, če pomislimo, da se vsa ta umetnost dogaja kot nekakšen Gesamtkunstwerk na ozadju überspodbudnih, a napol pismenih političnih govorov samo na čast državi, ki smo si jo nedavno ustanovili.
Etika in estetika slovenskih državnih proslav temeljita na predpostavki, da je v imenu domoljubja dovoljen vsak dolgčas, ki ga umetnikom uspe državotvorno sproducirati. Dovoljeno si je brez izrecnega citiranja sposojati retorične figure drugih državnikov in iz pleksi stekla izdelati srce.
Za spoštljivejši odnos do države bi morali zavzeti bolj ciničen, da ne rečem prezirljiv odnos do proslavljanja, kakršnega poznamo – ali pa vsaj bolj brezbrižnega in dobrovoljnega.
Če bi bil Janša letos boljše volje in brezbrižnejši, ga vrli praporščaki z zvezdami ne bi motili. In če bi bila tako razpoložena lani opozicija, je ne bi motila odsotnost praporščakov z zvezdami.
Kot svoboden in apolitičen posameznik lahko imam osebno mnenje o teh zadevah. Lahko imam celo enkrat takega, kdaj drugič pa drugačnega.
Vendar me ne zanima, ali imam prav jaz ali kdo drug. Zadeva je prekomplicirana, da bi iskal neizpodbitno argumentirane odgovore. Sploh pa ne bi rad odgovorov preplačeval za ceno razklane države in vsesplošne medčloveške animozitete. Nočem tega. Politiki pa kar tekmujejo, kdo bo kaj bolj neprijaznega povedal o svojih nasprotnikih. In to celo za praznik!
Politikov, ki kar tekmujejo, kdo bo kaj bolj neprijaznega povedal o svojih nasprotnikih, ne bi smeli jemati tako resno – tudi če jim damo prav. Ne bi smeli jemati resno politikov, ki kar tekmujejo, kdo bo ustrezneje interpretiral polpreteklo zgodovino.
Ne bi pa smeli resno jemati niti medijev, ki tekajo za njimi in merijo to njihovo neprijaznost in ustreznost interpretiranja. Ne pozabite namreč, da jih brez naše in vaše pozornosti sploh ne bi bilo.
Ker če se kdo ne spomni, Brecljeva Parada se konča takole:
»Gre parada v nebovzetje, pa-pa-pa. Tukaj pa ostaja smetje, pa-pa-pa.«
