Vrnitev poljskega vodovodarja

Nesoglasja med razvitimi starejšimi članicami in številnimi nekdaj socialističnimi državami so se najbolj očitno pokazala med begunsko krizo. Kar je bilo za mnoge dokaz, da skoraj tri desetletja po padcu berlinskega zidu še vedno ostaja precej ostra ločnica med evropskim Vzhodom in Zahodom. Vsaj pri temeljnih vrednotah. Nekoliko bolj v ozadju, a nič manj intenzivno je potekala bitka glede napotenih delavcev. To so delavci, ki sicer ostanejo zaposleni v svoji domovini, a gredo za delodajalca ali kot samozaposleni za krajši čas, praviloma do največ dveh let, opravljat delo v drugo članico.

Na enotnem notranjem trgu bi takšna praksa seveda morala biti nekaj povsem običajnega. Koristila naj bi tako podjetjem kot delavcem. Realnost je seveda bolj zapletena. Dogajale so se množične zlorabe, četudi je zakonodaja zahtevala, da morajo v državi gostiteljici dobivati vsaj tamkajšnjo minimalno plačo. Mizerno plačani delavci z Vzhoda, denimo iz Romunije, so po nemških in francoskih mestih delali v nečloveških razmerah. Tudi v Sloveniji je bila objavljena kopica primerov ravnanja podjetij, ki so pošiljala ljudi v Nemčijo in na koncu niso nikogar plačala za opravljeno delo.

Že statistike so precej nenavadne. Majhna Slovenija je bila leta 2015 po številu delavcev z napotitvami za opravljanje dela v drugih članicah na četrtem mestu v EU. Za krajši časi sta bila »izvožena« 126.902 delavca. Več je bilo napotenih samo iz evropskih orjakinj – Poljske, Nemčije in Francije. Glavni razlog za številne zaplete ni bila le nepopolna evropska zakonodaja, sprejeta že daljnega leta 1996, ampak tudi pomanjkljiv inšpekcijski nadzor. Tako v državah, iz katerih prihajajo delavci, kot tudi v članicah, kjer so opravljali delo.

V bogatih članicah na čelu z Belgijo, Francijo in Nemčijo že nekaj časa bijejo plat zvona. Avstrija je ravnala na lastno pest, zaostrila predpise in začela postavljati skoraj neizvedljive birokratske zahteve. Tako je – ne najbolj evropsko – želela zaščiti domača podjetja. V Franciji se je spet prikazal politični duh »poljskega vodovodarja« iz prve faze po širitvi EU leta 2004, češ da poljski in drugi napoteni delavci s socialnim dampingom izrivajo s trga domače tekmece. Po tej logiki so francoski delavci posledično ostali brez službe in postali volilna baze radikalne desničarke Marine Le Pen.

Čim večje omejevanje napotitev je prednostna naloga novega predsednika Emmanuela Macrona. V vsakem od svojih velikih govorov omenja »Evropo, ki mora varovati«. Pričakovano je, da bodo ministri EU za socialne zadeve že na današnjem zasedanju v Luxembourgu potrdili omejitve, ki naj bi omogočile »enako plačilo za enako delo na enakem mestu«. Skratka, Slovak bo kot napoteni delavec moral dobiti enako plačilo in imeti enake pravice, kot pripadajo domačinom. Nasprotniki na čelu s Poljsko, ki so bentili nad »francoskim populističnim protekcionizmom«, so se vdali.

Očitno se zavedajo, da bo v prihodnjih letih pod pritiskom javnega mnenja za njih vse skupaj samo še huje. Da bo politična bitka proti socialnemu dampingu res uspešna, bodo morale bolj resno delovati inšpekcijske službe. To je bila doslej bolj drugorazredna tema.