Tiskane izdaje
Mogoče bo Carlesa Puigdemonta bolj junaško presojala evropska zgodovina, a zdaj je po evropsko videti, da se je katalonska osamosvojitvena prekucija sprevrgla v polomijo – pa naj odstavljeni voditelj še tako vztraja iz Bruslja, da bo tudi v prihodnje na daljavo vodil regijo, če ne samostojne republike. Medtem neredki Katalonci, ki so konec oktobra, ob enostranski razglasitvi neodvisnosti, odpirali penino, katalonsko cavo, kajpada resignirajo nad statičnostjo španske stvarnosti. Kaj bi lahko drugega, mi pravijo.
Španija bo tudi v prihodnje takšna, kot je, je v sredo v Davosu pokazal kralj Filip VI. in podelil lekcijo iz katalonske krize, čeprav še ni mogoče reči, da je končana. Treba je »spoštovati ustavo kot gradnik demokracije ne le v Španiji, ampak na splošno«, kakor sta nujna »politični pluralizem in načelo nacionalne suverenosti, veljavno za vse državljane«. Zlahka si je predstavljati, koliko je s temi besedami monarh znova popraskal vse tiste, ki so mu zamerili, ker je jeseni, po osamosvojitvenem referendumu v Kataloniji, zamudil zgodovinsko priložnost, da bi pomiril strasti. Ne pa da je, nasprotno, prilil olja na ogenj s tem, ko je okrcal vlado v Barceloni, ker »deluje neodgovorno onkraj prava in demokracije«, in hkrati ne grajal osrednje vlade Mariana Rajoya, čeprav ta zdržema zavrača dialog in se je nad katalonske volivce spravila nedemokratično s silo.
Takrat so mu mnogi očitali, da je podrl še zadnji most: obrnil hrbet politični Barceloni in prav tako državljanom. Zdaj v Davosu, ko je samozavestno zapel hvalnico španski demokraciji – »19. najbolj demokratična demokracija na svetu je« – in njeni ekonomiji – »druga turistična destinacija na svetu je« –, je samo ponovil, kar mislijo najbrž vsi unionisti, toda tokrat v evropskem kontekstu. Kaj ne bi govoril po evropsko, ko se velika Španija, dobra prijateljica velikih in močnih, na stari celini počuti udobno: »Za Španijo ni Evropa zunanji projekt, ampak najbolj celovit izraz našega nacionalnega projekta.« Koliko je suverena izjava cinično zbodla tiste, ki, pogledano z druge strani, ne morejo sprejeti stališča Evrope, da je Katalonija – in Katalonija je (za zdaj) Španija – le španski notranji problem? Spet in spet bi se lahko moralnopolitično v prazno vrteli okrog evropsko-špansko-katalonske presečnosti, prekrivanja notranjega in zunanjega, kdo je vreden in kdo velja manj kot Evropejec ..., še posebno ker je odstavljeni Puigdemont konec oktobra za eksil izbral srčiko Evrope.
Pred dnevi se je iz Bruslja namenil na Dansko, kjer je o Kataloniji v evropskem kontekstu govoril na univerzi v Københavnu in je – sodobni medijski svet se pač histerično zatika v obrobnostih – poljubil špansko zastavo. Potem ko mu jo je neki provokator v kavarnici pomolil pod nos, je goreči Katalonec izziv sprejel in posneti prizor objavil na spletu, kajti: »Nekega dne bodo razumeli, da nimamo problemov s Španijo in njeno zastavo, ampak s tistimi, ki jo vodijo despotsko.«
Dotlej bo katalonska (evropska) sedanjost, kljub ponovni zmagi independentistov na volitvah, najbrž vodenela naprej. Tik preden naj bi Puigdemont 31. januarja zaprisegel kot predsednik vlade – kot edinega kandidata ga je predlagal predsednik parlamenta Roger Torrent in ga v sredo obiskal v Bruslju –, Madrid zatrjuje, da vodenja od daleč ne bo. Prav tako ne bodo dovolili, da bi Puigdemont spet postal predsednik. Vsekakor mu bodo tudi preprečili, da bi se domov vrnil inkognito, samo odkrito lahko pride in se, ker ga bremenijo upora, vstajništva in zlorabe javnega denarja, preda, potem pa stopi, kamor noče: za zapahe v pripor. Iz njega se je doslej uspelo izviti tistim političnim kolegom, ki so se odločili, da ne bodo več zagovarjali skupnih independentističnih idealov, ampak bodo poskušali v sodnih procesih kolikor toliko rešiti svojo kožo.
Ni za odmet, da so v sredo tudi v Bruslju dokončno zapečatili pisarne katalonske vlade. Ne bo le marginalno, ko bo, kot mi je v Barceloni dejal odvetnik Andreu Van den Eynde, na evropskem sodišču enkrat nemalo katalonskih primerov. A kdo bi dotlej še nazdravljal s cavo ...
