Vsega je kriv Da Vinci!

Je bil Leonardo da Vinci veliki mojster Sionskega priorstva? Sionsko priorstvo je saga, ki obsega skoraj tisočletje in je nejasen splet skrivnosti francoskih plemičev, belgijskih menihov, frankovskih kraljev, torinskega mrtvaškega prta, tajnih šifer, katoliške cerkve ter domnevno neprekinjena veriga izvirnih mislecev, okultistov in alkimistov.

Skratka, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta britanska raziskovalca Lynn Pichnett in Clive Prince raziskovala skrivnost torinskega mrtvaškega prta, ko se jima je približal človek, ki je trdil, da je član Sionskega priorstva. Zatrdil jima je, da je mrtvaški prt ponaredek. Po podatkih Sionskega priorstva ga je namreč leta 1492 ponaredil 12. veliki mojster Leonardo da Vinci, ki je z metodo alkimijskega vtiska (grobe fotografske tehnike) na njem odtisnil lasten obraz.

Eh, dragi Leonardo, če je bilo res tako, nisi ne prvi ne zadnji ponarejevalec v zgodovini. Tudi moj prijatelj Sandro Boticelli iz Firenc je imel grdo razvado, da je izklesal kak kipec in ga zakopal v blato Arna, ko se je čez čas stvarca navzela primerne patine, pa jo je kot po naključju »odkril« in prodal za antikviteto. Sandro, oprosti, vemo, da še za kruh in vino nisi imel.

V sedanji Sloveniji, menda državi, imamo drugačna Sionska priorstva in Botticellije povsem nove sorte. Nova politična »elita« ne obvlada ne alkimijskega vtiska, da niti ne govorimo o njeni nadarjenosti za klesanje kipcev à la Sandro Botticelli; gre za hčere in sinove v glavnem kmečkega rodu in brez prave fantazije.

Ah da, papirnati dokument pa se da vselej, celo z lahkoto ponarediti! In tako ta dekleta in fantje romajo v Prištino, Skopje, Sarajevo, Novi Sad, kjer jih za nekaj drobiža nemudoma preskrbijo s primernim spričevalom. Diploma? Magisterij? Doktorat? Ni problema!

Megla se v šentflorjanski dolini s pomladjo razkraja, vidimo bolje, in tako se hitro jasni, da v tej državici nimamo opraviti samo z vseobsegajočo korupcijo, ampak tudi s falsifikati vseh vrst. V tem očitno prednjači politična »elita«, čeprav bi vsaka zdrava pamet prišepnila, da to ne more biti nič drugega kot vrh piramide.

Ne bomo navajali imen in priimkov kompromitiranih osebnosti, saj so vsak dan v časopisju in ne potrebujejo dodatne »reklame«. Gre pa za nekaj drugega, za Karla Erjavca, prej najbolj komičnega obrambnega ministra, potem popolnoma nesposobnega okoljskega ministra, zdaj spet najbolj komičnega zunanjega ministra.

Primerjava z dvornim norčkom seveda ne bi bila ustrezna, dejstvo pa je, da se zna v hipu našemiti tako v Ludvika XIV. kot v Napoleona. In prav ta Erjavec bo s svojimi (»najbolj transparentno kupljenimi«) patriami stal do konca na obrambnem okopu za svojega poslanca. Ki rogovili po parlamentu z očitno ponarejenim spričevalom.

Mimogrede: če bi imel možnost, bi posnel filmček o Erjavčevem nastopanju na diplomatskem parketu. Te dni je strastno poljubil evropsko zunanjo ministrico Catherine Ashton. Jaz takoj protokolarno poljubim lepe ženske.

Tu kajpak nekaj smrdi. Najprej sumljive diplome, magisteriji in doktorati, potem pa še politično zakulisje, ki vso to veseloigro šentflorjanskih kmečkih deklet in sinov pokriva. Ne moremo se več spraševati o politični kulturi na Slovenskem, lahko se le še prijemljemo za glavo; vse skupaj postaja že brezupno, razni podeželski plejboji so zavzeli državo in v takšnih razmerah nam ni drugega kot strpati imetje v kovčke in se odseliti. Kam?

Najbolj komični zunanji minister bi nam našel kak Madagaskar, kamor so nameravali izseliti že Jude, a tu gre za zelo pomembno razliko: za Jude so iskali nov življenjski prostor in jim ga naposled izbrali v Palestini, Slovenci pa že imamo tisočletni življenjski prostor – ki nam ga vse bolj hitropotezno kreirajo neke »elite«. Z »diplomami«, »magisteriji«, »doktorati«.

Ljudstvu se je čisto zmešalo, da sploh še gre na volitve, saj se mu niti ne dozdeva, ali voli Luciferja ali nadangela Gabriela: morda pa sta tudi oba ponaredka? Volitve so v okoliščinah, ko čisto ničemur ne moreš verjeti, niti igralcem na odru, pač nekakšna odrska farsa, ki bi ji celo moj prijatelj Molière zavidal.

Temu, da se tako imenovana politika ne zna in ne zmore zamisliti nad svojo degeneracijo, se kajpak ne čudimo; občudovanja pa je vredno ljudstvo, ki se na vse te degenerativne pojave ne odzove dovolj odločno.

Poglejte: Zoran Janković je zmagal na volitvah, potem pa so se te volitve izkazale za nekaj »brezzveznega«. Čemu sploh volitve? Te zaušnice demokraciji na Slovenskem ni nihče (še) dovolj proučil, utegne pa biti zanimiva zaradi prihodnjih procesov orbanizacije. Na slovenski, minimalistični način, z močno pikantno dozo Cerkve.

Ker se ne nameravam preveč zgražati nad diplomami in doktorati iz Mrduše donje, moram citirati prijatelja Niccoloja Machiavellija: Zaradi slabih zgledov papeškega dvora je ta dežela (Italija, op. p.) izgubila sleherno pobožnost in sleherno vero.

Kje sta (še) naša pobožnost in vera? No, ja, vsega je kriv Da Vinci.