Bojim se, da si slovenski politiki, še zlasti tisti z desnega roba, za počitniško branje niso izbrali prave literature. Močno dvomim, da je kdo med njimi v teh dopustnih dneh vzel v roke Zgodbe izbrisanih prebivalcev. Pa bi jih morali. Predvsem zato, ker ta knjiga govori prav o njih. V zgodbah izbrisanih nesrečnikov bi namreč zagledali tudi svoj obraz. In svoj podpis, s katerim so februarja 1992 v najžlahtnejši maniri totalitarnih režimov na en mah uničili življenja 25.671 ljudi in jih potisnili v nekakšen vzporedni svet. V neobstajanje.
Takšnih primerov je v zgodovini nedemokratičnega sveta veliko. Nekaj podobnega kot v Sloveniji se je, denimo, leta 1962 zgodilo v diktatorski Siriji, ko so čez noč približno sto petdeset tisoč Kurdom vzeli državljanstvo. Čez noč so postali maktumini. Neregistrirani. Njihovi potomci so še danes brez vsakršnih pravic. Kurdi so za arabsko večino v Siriji nekakšni čefurji. Nezaželena manjšina. Tako kot so bili v Sloveniji prebivalci nekdanjih bratskih republik. Rojeni v Sloveniji, a za vročične osamosvojitelje kljub temu samo bosanci, bitja s pol strešice, taspodnji, jugoviči, jugoklateži, psi balkanske pasme, roba z juga.
Tak sovražni govor je ves čas dopuščala tudi politika. Ta se je obnašala tako, kot da bi v vsakem trenutku hotela prikimati Ortegi y Gassetu, ki je v svojih delih vztrajno svaril pred državo in njenimi zvijačami. Zanj država namreč ni garant svoboščin in pravic, temveč kot so na lastni koži občutili izbrisani, hladnokrven aparat, ki lahko kadar koli samovoljno odpravi posameznikove svoboščine, prav te, ki naj bi jih s svojim obstojem pravzaprav sama omogočala...
Zgodbe 27 izbrisanih prebivalcev Slovenije, ki so izšle pri založbi Sanje, uredili pa sta jih raziskovalki z Mirovnega inštituta Uršula Lipovec Čebron in Jelka Zorn, so uničujoča knjiga. Predvsem zato, ker so tako bridko resnične, da te ob njih zaboli duša. Nova slovenska oblast je s tihim soglasjem večine namreč neusmiljeno zarezala v življenja več tisoč ljudi, ki so ves čas živeli tu. Med nami. Toda politika ni uničevala samo življenj odraslih. Uničevala je tudi sanje otrok. Tudi ti so se s pomočjo političnih surovežev znašli med izbrisanimi.
Naravnost pretresljiva je zgodba zakonskega para Aladina in Zejne z Obale. Aladin je bil prisilno izgnan iz države in ločen od družine. Ko mu je po dveh letih le uspelo dobiti dovoljenje za stalno prebivanje in se je vrnil v domačo Izolo, so bili njegovi otroci presrečni. »Ko je hčerka zvedela, da se tata vrača domov, je v šoli jokala,« je povedala Zejna.
»In ves razred je jokal z njo. Tako vesela je bila, da njen tati pride nazaj,« je dodala mama. Ali pa zgodba male Aiše, rojene in nato izbrisane v Sloveniji. Državljanstvo je potem dobila šele leta 1998, na koncu osmega razreda. Ravno pravi čas, da je lahko šla na šolski izlet v Gardaland. Pred tem ni brez papirjev smela nikamor.
Izbrisani so se znašli v absurdnem položaju. Bili so (še) živi, a v bistvu mrtvi. Saj ne bi smeli obstajati. Vsaj ne tu, v našem prostoru. Pahnili so jih v pravno in socialno smrt. Postali so odvečni. In nevidni. Dasiravno so bili ves čas pred očmi vseh, ki so glasno kimali politiki. Izbris se je namreč zgodil prav zaradi takšnega nenaklonjenega in celo sovražnega ozračja do priseljencev z juga. Navodila zanj so prišla od zgoraj, številni uradniki spodaj pa so potem z nekakšno neprikrito naslado uničevali dokumente. In z njimi tudi življenja.
Kdo je potemtakem kriv za izbris? Jan, eden iz izbrisanih, pravi, da »peščica sleparskih politikov«. Podobnega mnenja je tudi Vlasta Jalušič. Pravi namreč, da nezakoniti in protiustavni izbris ni bil »pravna zmota« iz pravne nesposobnosti, ampak zavestno diskriminatorno politično dejanje, za katerega je odgovoren sam vrh države.
Za razumevanje logike izbrisa je zelo pomemben dokument, ki ga je podpisal nekdanji notranji minister Igor Bavčar. Ta je junija 1992 Drnovškovi vladi predlagal, da je treba v primeru izbrisanih pravice kar »odmisliti«... Notranji ministri so se potem seveda menjavali, politika izbrisa pa je ostajala ista. Do tokratne vlade, ki zdaj popravlja, kar je po takratnem etničnem čiščenju še mogoče popraviti.
Slovenija si je z izbrisom več kot 25.000 ljudi naložila strahotno breme, ki se ga zlepa ne bo rešila. Toda za ta zločin, ki ni po svoje nič strašnejši od povojnih pobojev, bo seveda treba odgovarjati. Odgovornost zanj, kot pravi Vlasta Jalušič, bi morale prevzeti politične oblasti, ki so izbris zapovedale, birokratski aparat, ki je neusmiljeno izvajal ta ukaz, in ne nazadnje tudi tisti slovenski državljani, ki so neodgovorno odobravali, kar se je dogajalo okrog njih in nekritično poslušali tiste, ki so krivdo za vse zlo nečloveško prenašali na čefurje z juga.
Pa so izbrisani morda res krivi za zatohlo krizo, v kateri se je danes znašla Slovenija? Nikakor. Je pa med tistimi, ki zdaj uničujejo nekdaj cvetoče slovensko gospodarstvo in zastrupljajo politično ozračje, zlahka najti kar nekaj takih, ki so lastnoročno poskrbeli za zločin izbrisa.
Foto: Jure Eržen/Delo