Tiskane izdaje
Začela je Mladina, ki se je spravila na koga drugega kot na otroke politikov iz vladajoče koalicije, torej ta desnih. Pod naslovom Važno je imeti očeta v SDS je bila seveda glavna novinarska trofeja hči predsednika vlade. Ta je kot krajinska arhitektka od nedavnega zaposlena - razpis gor ali dol - v podjetju Plinovodi.
Da bralci ne bi živeli v nevednosti glede misterija, zakaj plinarji sploh rabijo inženirja urejanja krajine, je novinar celo njej sami pustil do besede, da je to nekako razložila, medtem ko se je sam potrudil glede bolj bistvenih informacij: recimo tega, da so povprečni stroški dela na zaposlenega v podjetju Plinovodi lani znašali več kot 4000 evrov bruto; da je v Sloveniji v tem trenutku brezposelnih kar dvesto arhitektov; da je o direktorjevi izjavi, da Plinovod zaposluje nove ljudi samo "v okviru potreb", možno podvomiti.
Z drugimi besedami je Mladina povedala naslednje: "Merila kadriranja, ki so jih v koaliciji vpeljali po prihodu na oblast, niso nič kaj drugačna od kadrovske izprijenosti v kakšni majhni Osilnici [kjer je župan zaposlil svojo ženo]."
Mimogrede, v treh od teh štirih člankov je kot insinuacijska retorična figura uporabljena beseda "zanimivo". To je v bistvu metafora za to, da ni naključij. Da bi lahko bila ravno premierova hči tista, ki si zasluži to službo, je za uredništvo Mladine in za popadljivo podmnožico bralcev približno enako verjetno kot zadetek na loteriji. To je možno samo teoretično - sicer je pa "zanimivo".
Kako znajo novinarji lepo kramljati, kajneda, če se le malo potrudijo? Pa saj sem vedno govoril: sproščen novinarski jezik je ključ do bralčevega razumevanja in strinjanja!
Dan za Mladino je témo povzelo Delo. Za razliko od originala v levičarskem trobilu članek ni insinuiral, da je premierova hči meni nič, tebi nič prikrajšala za službo 199 preostalih brezposelnih arhitektov - kar seveda sploh ni isti poklic oziroma profil -, temveč je avtor pošteno navedel, da je bila izbrana kot ena od treh (s številko: 3) prijavljenih na razpis.
Toda ta dva članka skupaj sta bila očitno že dovolj, da je bilo treba pripraviti protiudarec. Tako je dva dni pozneje Planet Siol.net objavil članek z naslovom Lepe službe za prave levičarje.
V tem primeru pa je bila glavna trofeja hči nekdanjega predsednika. Ali nisem malo prej napisal, da v Sloveniji ni naključij? Seveda ne: tudi ona je krajinska arhitektka - ampak to je postala že precej prej kot hči sedanjega premiera.
Kakorkoli že, Siol ji je naprtil naslednje zločine: da je posle dobivala predvsem v Ljubljani; da je naredila nekaj projektov za organizacijo, ki ji predseduje očetov nekdanji komunistični kolega; da so se ji posli tako "namnožili", da je reva morala ustanoviti d.o.o.; da je delala celo preklete Stožice (čeprav je bila le del ekipe za ureditev okolja, ki so jo angažirali avtorji celotnega projekta).
Kot primere levičarskega nepotizma je Siol navedel - če sem znal prav prešteti - dvanajst prejemnikov in enajst izvajalcev protekcijskih uslug (pa še dva osebka kar tako, za hec, za trač). To je še hujši rezultat kot tisti prvi, Mladini je namreč uspelo na desnici našteti le sedem prejemnikov in osem izvajalcev uslug.
To neravnotežje je popravil Dnevnik, ki je že dan po objavi Siolovega članka objavil naslednji protiprotiudarec, v skladu s svojo uredniško politiko, pardon, novinarsko avtonomijo, seveda spet o nepotizmu na desnici - in s sintagmo "na smrt zanimivo naključje" postavil nov standard za to insinuacijsko retorično figuro.
K Mladininim navedkom je Dnevnik dodal še sedem prejemnikov in devet izvajalcev uslug. Ti se sicer deloma prikrivajo z Mladininimi, je pa zato za dobro vago dvesto brezposelnih arhitektov prekvalificiral v dvesto brezposelnih krajinskih arhitektov. Pro forma pa je novinarka bežno omenila še dva primera na levici (trije prejemniki plus dva izvajalca). Aja, saj res: tudi Siol je ravnotežju na ljubo v okvirčku citiral Mladino in naštel pet prejemnikov plus pet izvajalcev na desnici.
Uredniki in novinarji in politiki in vsi, ki jim je vsaj malo mar za medije, že dvajset let in več sanjarijo o tako imenovanem medijskem pluralizmu in o uravnoteženosti medijev. No, zdaj pa ga zares imamo.
Ta stampedo o otrocih, ki da jim starši politiki in njihovi povezani prijatelji neglede na njihove sposobnosti in neglede na njihove pravice rihtajo službe, ta blitzkrieg proti domnevnemu nepotizmu, je bil najbolj šokantna demonstracija tega, kaj v Sloveniji zares pomenita medijski pluralizem in uravnoteženost.
Medijski pluralizem in uravnoteženost pomenita to, da si bodo mediji različnih političnih orientacij - no, dveh orientacij: tistih pač, ki jih v Sloveniji poznamo - sem in tja podajali naslovnika in prenašalca informacij nevredne teme in se šli zob za zob, oko za oko. Če si vi jemljete pravico, da kritizirate naše, potem bomo tudi mi kritizirali vaše že takoj naslednji dan.
Teme, ki bodo predmet leve ali desne obravnave v pluralnih medijih, bodo lahko še tako pritlehne, kot je bila ta z otroci levičarjev in desničarjev. Kaj tako poniževalnega za medije - še bolj kot za subjekte obravnave same - zares že dolgo nisem bral. Ali smo se za to borili, da bomo skoraj sedemdeset let po vojni stigmatizirali otroke vladnih in opozicijskih ter opozicijskih in vladnih politikov, tako kot so neki drugi ljudje nekoč stigmatizirali otroke domobrancev in belogardistov? Kaj se je vsem že popolnoma utrgalo? Kakšen bes in kakšna zloba sta v ljudeh, da to počnejo? Kakšna bolestna ambicioznost in lakomnost pozornosti sta v medijih, da s takšno ihto in iracionalnostjo razpihujejo nizkotne strasti tistih, ki bi v bistvu ne rabili drugega kot toplo in spravljivo, če že ne pametno besedo?
Dvodelna, ostra, črno-bela polarizacija političnega prostora ni nobena katastrofa za slovensko družbo - je pa zato katastrofa za medije. Polarizacija, kakršni smo zdaj priča, bo medije pod krinko pluralizma in uravnoteženosti pahnila še globlje v politikantstvo in politiziranost in v skrajni fazi tudi v ekonomsko nevzdržnost. Polarizacija je v tem smislu samo nadomestek za vse tisto, kar mediji izgubljajo, ko se zavestno odpovedujejo svoji profesionalnosti. Če se ji ne bi, bi bilo vprašanje pluralizma in uravnoteženosti irelevantno - oba sta namreč že sama po sebi sinonima za kvalitetno novinarstvo.
