Trendi: Vzhodna fronta

Nekje ob poljsko-slovaški meji se je madžarski premier minuli teden tajno sestal z zelo vplivno osebo, tisto, ki vleče niti nove vlade na Varšavi. Srečanje Jaroslawa Kaczyńskega in Viktorja Orbána je trajalo več kot šest ur in očitno je bilo namenjeno usklajevanju dveh nacionalkonservativnih politikov vzhodne Evrope, ki sta si miselno karseda blizu. Njun dialog je vznemiril Evropo, prepoznati je zametek avantgarde nove fronte na evropskem vzhodu.

Poljsko-madžarsko usklajevanje ni zelo presenetilo. Ne glede na razlike, recimo v odnosih z Rusijo, je veliko vzporednic med ministrskim predsednikom iz Budimpešte in predsednikom vladajoče poljske stranke Pravo in pravica. Oba sta evroskeptična, nacionalista, patriota, katolika, eden in drugi poudarjeno nasprotuje priseljencem in beguncem. Kaczyński že dlje pozorno opazuje, kaj počne Orbán.

Potem ko je jeseni na parlamentarnih volitvah slavila stranka PiS, dobila absolutno večino v sejmu, je postala predsednica vlade Beata Szydło, vendar je zmagovalec Jarosław Kaczyński. Politik, ki preveč razdvaja, da bi zmagal, je izpostavil neznan, neobremenjen obraz, političarka iz provincialne politike je njegova marioneta. V predsedniški palači je od pomladi njegov varovanec Andrzej Duda, slednji je že podpisal zakon o političnem nadzoru nad mediji. Kaczyński ima vse vzvode moči v državi, Poljsko prikraja svojim interesom, potem ko se je po desetih letih vrnil iz opozicije, ima namen pregnesti družbo. Zgodbo poznamo: gledali smo jo v letih 2006 in 2007, ko je ultrakonservativna dvojica Lech in Jarosław čistila državo komunistov in oblikovala »nov tip človeka brez dosjeja«. Nova vlada je na oblasti samo osem tednov in že opažamo tako reko novo Poljsko.

In Poljska niti ni desetmilijonska Madžarska. Je šesto največje evropsko gospodarstvo, od vsega začetka najbolj proevropska članica Unije, zdaj je močno okrepila protievropski tabor. V višegrajsko skupino je vnesla novo kvantiteto; s Poljsko ob Madžarski, Češki in Slovaški ima četverica enako mislečih držav pomembno politično težo. To se dogaja v kritičnem evropskem trenutku: begunske krize, terorizma in medtem ko se Velika Britanija pripravlja, da bi zapustila EU.

Evropski kontekst bi ne mogel biti bolj turoben, vodilne članice Unije, Nemčija, Francija in Britanija, so do vratu pogreznjene v lastne probleme. Obnovoletno spolno nasilje v četrtem največjem nemškem mestu je dodatno okrepilo dvome, ali lahko država integrira prišleke. Angela Merkel, ki trdi, da bo Evropejce definirala človečnost in ne sposobnost izključevanja, je ranjena; spolno nasilje je za njene kritike dokaz, da je kanclerkina politika spodletela. Alternativa za Nemčijo poudarja, da so dogodki posledica »nenadzorovanega priseljevanja«. Hkrati je Francija negotova in notranje razdeljena, Otok zaposlen s težavnim razmerjem z Evropo.

V letu, ko pričakujemo britanski referendum o obstanku oziroma odhodu iz EU in sedmero deželnih volitev v Nemčiji, Francija pa je v prologu predsedniških volitev leta 2017, je dogajanje na vzhodu akuten problem. Skupnih evropskih interesov je vse manj, nacionalnih pomisli vse več. To je evropska praznina, v kateri nastaja nova os, ki bi lahko postala vse močnejša in Evropsko unijo sili v drugo smer.