Z molkom nad smodnik
ned, 29.10.2017, 11:41
Z molkom nad smodnik
Se da z molkom odnesti sod smodnika? Ali bo eksplozija zarezala v tišino?
Debata je bila živahna, mestoma burna. Pa čeprav so v velikem podjetju v redkih trenutkih, ko ni v ospredju posel, razpravljali le tisti, ki se jih problematika čustveno v resnici ne dotika, je pa na splošno vroča: Katalonija.

Ko sta zraven kolega iz Španije, Katalonije, vsak iz svojega oddelka, ki ga vodita na različnih koncih sveta, ni govora, da bi se šel kdo politiko, in tudi sama drug drugemu menda ne rečeta nič. Kaj bi govorila, ko pa ni jasno, kdo je na kateri strani. Na strani stare Španije ali na strani independentistične Katalonije.

Tema je občutljiva, lahko razdiralna in zato ne spada v delovno okolje, nacionalni in nacionalistični sentimenti nimajo v multinacionalki kaj iskati, na najbolj odgovornih mestih zagotovo ne. Lekcijo iz nečesa podobnega, čeprav povsem drugačnega, sta si pred časom privoščila Indijca, ki nista prenesla – ali vsaj eden ni –, da domačega kastnega sistema ni mogoče preslikati v mednarodno delovno okolje; zato je tisti, ki je bil v službi nižje od rojaka, na katerega bi v domovini gledal zviška, zaradi nepremostljivih intimnih ovir zapustil podjetje.

So pogovori, ki morajo biti strogo razumski – ali pa ostati tabu; kadar se iz njih ne da odvesti čustev. Pa je mogoče, da bi bili vedno tiho, kadar se ne znamo držati na povodcu? Sodobna družbena omrežja so nevarna arena čustev in ves čas huda preizkušnja: ljudje se strastno razvnemajo ob najbolj obrobnih pripetljajih, ki se tičejo nekoga tretjega; in ga, ne da bi bili poklicani, neumorno branijo ali neusmiljeno pribijajo na križ. Nemara zato, ker kritična disciplina duha ni močna človeška lastnost, ampak se je treba zanjo zavestno odločiti ... – v nasprotnem človek stopi na mino in mu čustva raznese kot bombo. Še posebno, kadar je v zaletu nacionalizem.

Prav to se zdaj dogaja mnogim v Španiji in Kataloniji, kjer je v trenutkih, ko se prelamlja staro, slabega seva zelo veliko. Raztrosen je po mnogih odnosih: profesionalnih, prijateljskih, tudi družinskih, celo po domovih, intimnih razmerjih. Ni mogoče reči, koliko ga je, a kakor svarijo nekateri mediji, je menda vse bolj lačen zemlje ...

Pogovarjati se o katalonskem osamosvojitvenem gibanju je bilo še pred leti pikantna sanjarija, ob kateri so se ljudje, za kakšno obloženo mizo, resda razvnemali, vendar prijetno in dobrohotno, četudi so bili različnega mnenja. Niso se razklali: jedko, z nemalo grenkobe ali kar sovražno. Podobno kot so imele katalonske zastave, izobešene po balkonih, še pred časom v sebi predvsem prazničnost, niso pa bile zahteva. Zdaj so do skrajnosti prignan zgodovinski klic ..., ki poraja čustveno črno-belost. Tako kot jo sprožajo tudi španske zastave, gesla in pesmi.

Kaj torej reči o Špancih in Kataloncih, ki si danes v svojih krogih – kakor ni malo pričevanj tudi z družbenih omrežij, kot so whatsapp, viber ... – kar sami prepovedujejo veliko prevratno temo: da jih ne bi usodno razklala? »Vojna med Madridom in Barcelono« je njihov tabu, pred hudim bi se želeli obraniti z molkom, stopiti na zavoro, dokler se da ... Rekli bi, da so modri, saj vemo, da nacionalizem tudi najbolj intimno pobija, tako kot se mnogi spomnimo, kako krvavo so se ljudje ločevali na Balkanu ... in se pri tem čudili, kako se je lahko v kratkem času prevrnilo na glavo domala vse.

Katalonija je premešana družba, že leta je slišati, da ima kar 70 ali 75 odstotkov prebivalcev korenine od drugod, iz drugih koncev Španije in sveta. Independentistična politika je zadnja leta to premešanost razlagala kot zgled evropske odprtosti in drugačnosti od nacionalizma, kakor ga razumemo drugod po Evropi in tudi v naših krajih ... Da bi se ob španskem pendantu res pokazala za odporno proti tistemu, kar je najbolj krvoločno nizkotnega v človeku.

Z molkom nad smodnik

Pogovarjati se o katalonskem osamosvojitvenem gibanju je bilo še pred leti pikantna sanjarija, danes pa je lahko tudi točka razkola. Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor