Tiskane izdaje
Hudo sem se zmotil. Ezekielu Hentyju sem po prvih mesecih pri Olimpiji napovedoval veliko cirkusantstva in malo iztržka, Olimpiji pa, da se z njim ne bo osrečila.
Po prihodu poslovno in nogometno bolj usposobljenih mož od njihovih predhodnikov – upravitelja Milana Mandarića (namesto Izeta Rastoderja), športnega direktorja Ranka Stojića (namesto Milenka Aćimovića) in trenerja Marijana Pušnika (namesto Darka Karapetrovića) – je Nigerijec izbruhnil. Njegovo klovnovstvo na igrišču je dobilo smisel. Preigravanja je spreminjal v gole in podaje, z Andražem Šporarjem ni več tekmoval za položaj glavnega moža na igrišča, se vanj zaletaval in se gibal kot kura brez glave, marveč je sodeloval. Njegovi na daleč vidni potenciali so začeli zbujati zanimanje tujih klubov in dvigovati Olimpijino in njegovo vrednost.
Hentyjeva tehnična virtuoznost in odlične telesne sposobnosti niso bile nikoli sporne. Veliko bolj značaj, nezrelost in neodgovornost, kar je še posebej značilno za mlajše temnopolte nogometaše, vzgojene v Afriki. V Hentyju nisem videl odgovornega igralca, ki bi s svojimi sposobnostmi in znanjem zeleno-belim dal vrednost v resni podobi moštva in točkah na lestvici. Zaradi tega sem utemeljeval svojo tezo, da Olimpija namesto neodgovornih zabavljačev potrebuje zveste vojake. Če so še mojstri povrhu, toliko bolje. K tej oceni me je, to moram priznati, zavedla tudi Zahovićeva zmagovalna formula, ki je Mariboru zagotovila slovenski primat in velike evropske podvige: pripadnost, poslušnost, disciplina in moštveni duh. Ali njegov avtoritativni modus operandi: »Ali bo po moje ali pa te ne bo.«
Moje preveč utrjeno prepričanje, da samo s talentom in brez discipline ter odgovornosti ni moč »priplezati na vrh« (in tudi obratno), je k sreči minule dni zamajala ponudba moskovskega kluba Lokomotiv. V Hentyju so ruski skavti preprosto prepoznali nogometaša z dodano vrednostjo, nekoga, ki z žogo v nogah zmore čarati, se poigravati in zabavati. Za te odlike in ne le za mišice ter šprinterske sposobnosti je za slovenske klubske razmere pripravljen plačati rekordnih 6 milijonov evrov odškodnine. Plačal pa bo znanje in delavnost!
Prodaja komaj 22-letnega krilnega napadalca v Rusijo bo na vsak način pomenila zmago nogometa, tudi potrditve, da je treba z nepredvidljivimi mojstri ravnati drugače kot s poslušnimi in marljivimi povprečneži. Odgovorila je še na eno od najbolj vznemirljivih vprašanj v SNL – je tujcev preveč? Ni jih! Premalo je slovenskih nogometašev srednjega kakovostnega razreda. Tistih, ki so za tujino povprečneži, za SNL pa bi morali biti plačani profesionalci.
Pa še; Mandarić je s Hentyevo prodajo – kot s Šporarjevo – ravnal razumno. Navijači pa bodo njegove prave namere lahko prepoznali po tem, kam bo vlagal zaslužek. Delno ga je že v Blessinga Elekeja, če ga bo še več namesto v žep usmerjal v klub, bo Olimpija prej ali slej prvakinja!
