Tiskane izdaje
Eden redkih, ki jo je zadnje čase pohvalil, češ da je »na pravi strani zgodovine«, je bil ameriški predsednik Barack Obama. Doma se ji upira njena Krščansko-demokratska stranka (CDU), vse bolj pa se trgajo tudi vezi med njo in sestrsko bavarsko Krščansko-socialno unijo (CSU). Zaradi beguncev je v sporu z novo poljsko vladajočo garnituro in praktično z vso vzhodno polovico Evrope, ki je v četrt stoletja očitno zelo hitro izživela svoje demokratične ambicije in se vrača v čase nekdanjih partijskih diktatur in strankarskih absolutistov, nazadnje pa se ji je povsem »sfižil« še begunski pakt z Erdoğanovo Turčijo.
Naravnost osupljivo je, kako trdna je bila videti nemška kanclerka Angela Merkel, ko je v finančni krizi Evropejcem vsiljevala povsem napačne rešitve. Ko je ravnala dokazano narobe in je s svojim trmoglavim varčevanjem spravila na kolena pol Evrope, so jo vsi hvalili in nihče ji ni upal oporekati. Zdaj, ko se je v begunski krizi odločila ravnati pravilno in »po evropsko«, pa jo vsi zapuščajo. In se ji na lepem vse podira. Če pade še kompromisarski, zasilni in temu primerno umazan begunski »deal« s Turčijo, ki se mu je ta teden postavil po robu tudi evropski parlament, se Evropi in Nemčiji lahko zgodi nov begunski val, zaradi katerega se bo kanclerka hitro znašla v neobvladljivih težavah.
Doma se ji bosta dokončno uprli obe krščansko-konservativni stranki, ki zadnje čase vse bolj jahata na protibegunskem valu, tako da ji pred bližajočimi se zveznimi volitvami ne bodo skočili za vrat le trenutno sovladajoči socialdemokrati (SPD), ampak tudi vse tri njene tekmice za šefovski položaj v CDU. Posarska ministrska predsednica in dolgoletna sopotnica Merklove v predsedstvu CDU Annegret Kramp-Karrenbauer je ta teden za Bild am Sonntag že pomenljivo izjavila, »da na tem svetu nihče ni nezamenljiv, kar velja tudi za Merklovo«, v bavarski CSU pa se tako rekoč že »odcepljajo«. Posarka zagotovo ni glavna »pučistka« v CDU, in Merklova tudi ni kar tako, vseeno pa bi nov begunski debakl, če ji ga maščevalni Erdoğan zaradi propadle turško-evropske kupčije spravi nad glavo, kanclerko čez noč pahnil v hude notranjepolitične težave.
Za Evropo bi to pomenilo, da po vseh težavah s trmastimi Vzhodnoevropejkami, po zapletu z Avstrijo in njenim balkanskim soliranjem, po oddaljevanju Francozov, poslavljanju Britancev in ponovnem oživljanju grške finančne krize tudi pri reševanju težav z begunci ne more več računati na tisto še zadnjo preostalo Evropejko, ki ji je Unijo vsaj približno še uspelo držati skupaj. Merklova ima med vsemi šefi vlad najdaljši staž in vodi daleč najmočnejšo članico Unije, zraven pa je ena redkih, ki je še prepričana, da moramo »Evropo za vsako ceno obdržati skupaj«. In ima za to tudi vso potrebno moč.
Parafrazirana izjava kanclerke iz časov finančne krize, »če pade evro, pade Evropa«, bi se zato v begunski krizi lahko glasila, »če pade Merklova, pade Evropa«, vse bolj indiferentni Evropejci pa bi se morali zelo resno vprašati, ali je morda kaj narobe z Merklovo, ali pa je nekaj zelo hudo narobe z Evropo, ki tega nikakor noče razumeti.
