Tiskane izdaje
Sinonim za Jesenice sta bila železarstvo in hokej. Železarji so se v zadnjih letih posodobili in postali jeklarji, hokejisti se niso in so postali hokejski veterani. Hokej se postopoma umika v zgodovino. Še prej pa je našel mesto v hramu kulture – jeseniškem gledališču.
Kako to, da se nihče, niti tisti, ki se radi označujejo za velike hokejske navdušence, ni zganil, ko je propadal ponos mesta, se je spraševal Gregor Čušin, režiser in avtor gledališke uprizoritve Zadnja tekma, ki so jo pred dnevi premierno uprizorili na odru jeseniškega gledališča. So hokejski navdušenci resnično hokejski navdušenci? Je bila pripadnost hokeju dejanska ali le navidezna? Kakšna je (bila) povezava med mestom in hokejem? Ali sploh lahko upravičeno govorimo o prepletenosti hokeja in mesta, o hokejskem ponosu? Ali pa Jeseničani hokeja sploh ne potrebujejo in potrebujejo predvsem prostor za druženje, kjer se bodo lahko srečali, se pogovorili? So denarne težave in zaostrene razmere odpihnile vse upe, da bodo na Jesenicah še kdaj lahko igrali hokej na najvišji ravni?
V javnem prostoru o zatonu hokeja na Jesenicah z izjemo nekaj novinarjev ne govori nihče. Molk so pretrgali gledališčniki.
Zgodovina kaže, da je umetnost pogosto odpirala najbolj zahtevna družbena vprašanja. Umetniki so se z njimi ukvarjali skozi knjige, glasbo, ples, sliko, film in na številne druge načine. Sporočila so zavili v simbole in metafore, poklicani, da bi razvozlali ta sporočila, pa so bili običajno filozofi. Ti so bili sposobni razbrati in doumeti poudarke in jih posredovati naprej – politikom, ki so sporočila vnesli (ali pa ne) v svoje prihodnje odločitve. Krog od definicije problema do rešitve je bil sklenjen.
Na Jesenicah so umetniki tematizirali zaton hokeja. Obiskovalci predstave so pokazali čustva, se nasmejali, se zamislili ob grenkih ugotovitvah in potočili kakšno solzo. Tudi tisti, ki se jim je ježila koža ali so celo jokali, so po koncu predstave odšli domov in brezbrižno pozabili na vse skupaj. Že videno. Podobno je bilo tudi po zadnji hokejski tekmi. Jeseničani so v zelo kratkem času očitno pozabili na svojo pregovorno povezanost s hokejem. Ali pa te povezanosti sploh ni bilo in je bila samo neka fama, ki je imela korenine v zgodovini in ki bo za vedno ostala dokumentirana v zgodovinskih knjigah?
Vprašanje, ki navidezno ostaja odprto je, ali imajo Jesenice filozofe, ki bodo znali odgovoriti na odprta vprašanja? Imajo Jesenice politike in gospodarstvenike, ki bodo znali sprejeti odgovornost, razumeti sporočilo in primerno ukrepati? Bati se je treba, da je odgovor na zadnji dve vprašanji – ne.
V hokeju je ostalo še nekaj zanesenjaštva, vendar premalo, da bi ga lahko ohranili na profesionalni ravni, na kakršni bo po prenovi dvorana Podmežakla.
S hokejem se bodo na Jesenicah od zdaj očitno ukvarjali le še umetniki.
