Zagamani: med alternativo in svobodo

Zmerjati drugače misleče z zagamanci je nesramnost, kakršno si znajo, smejo, hočejo in drznejo privoščiti samo levičarji.

Objavljeno
02. marec 2012 18.56
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si

Gre za propagandno akcijo, ki volilce poziva, naj na referendumu podprejo družinski zakonik. Tekst oglasa se v celoti glasi takole: “Nisem zagaman(a). Sem za različnost. Različnost bogati.” To v obliki nekakšne križanke piše mladi ženski oz. moškemu čez obraz. Spodaj pa je naslednje pojasnilo: “Plakat ‘Nisem zagaman(a). Sem za različnost. Različnost bogati.’ je nastal v okviru raziskovalnega projekta Citizens in Diversity in je del prizadevanj za vključujočo družbo. Mirovni inštitut v sodelovanju z Open Society Foundation.”

To posebej omenjam zato, ker vem za ljudi, ki jim ni bilo jasno, za kaj se naročnik plakata pravzaprav zavzema. Je proti zakoniku ali ga podpira?

Sam sem vajen takšnih izdelkov in načina razmišljanja, zato nisem bil niti malo v dvomih, za kaj v resnici gre. Sicer pa ta aroganca na komunikacijskem nivoju zelo paše k sporočilu samemu: le zakaj bi naročnik razmišljal, ali bo naslovnik opazil in razumel sporočilo? Če ga ne opazi, je to problem naključnega pasanta, ne oglaševalca: kako je lahko človek tako brezbrižen, da se na pločniku ne ustavi in se ne posveti tako velikemu plakatu (120 × 170 cm) s fotografijo tako čednega, simpatičnega, skromnega, nenaličenega in nevpadljivega dekleta s tako pomembnim sporočilom in ne prebere niti tako drobnega tiska? Še več! Če je človek tako nedojemljiv, da ne razume, koga imajo genialni avtorji in naročniki za zagamanca – les cons, c’est les autres! –, potem si naj pripiše posledice, da bo za zagamanega obveljal tudi sam.

Na živce mi gre, da z zagamanci zmerjajo drugače misleče prav tisti ljudje, ki tako rekoč poklicno in z izdatno pomočjo subvencij govoričijo o sovražnem govoru. Sovražni govor je postal orožje, s katerim lahko dužebrižniki namišljene svobode govora in politične korektnosti arbitrarno denuncirajo kogarkoli, ki se ne izraža v skladu z dominantnimi jezikovnimi vzorci in vzorci razmišljanja. Njihovi protiargument pa je perfiden: če se z njimi ne strinjamo, češ, to in to pa že ni sovražni govor, ne nakladajte, nas zavrnejo s teorijo, da najhujša nevarnost zapretí takrat, ko sovražnega govora udeleženci v debati več ne slišijo.

Podobno nesramnost smo doživljali pred leti, ko so v interesu iste strpnosti – konkretno tolerantnosti do Romov – polepili Ljubljano s plakatom s fotografijo Cigančka in s sloganom: “Če ne boš priden, te bomo dali Slovencem.” (To je bilo pred Ambrusom, da ne bo pomote.)

Kaj je cilj teh akcij? Spreobračanje nestrpnih? Spreobračanje tistih, ki med strpnostjo in nestrpnostjo še oklevajo? Bojim se, da gre bolj za provociranje provokabilnih: Slovencem prisoliš klofuto zaradi nestrpnosti, psevdoargumentirane s sugestibilnimi in sugeriranimi odgovori, ki so jih anketarji želeli slišati – namreč, da si ne želijo čefurjev in/ali homoseksualcev za sosede. Ali pa jih ozmerjaš z zagamanci in počakaš, ali se bo kdo počutil užaljenega in prikritemu sovražnemu govorcu vrnil s še hujšo žaljivko, s katero bo prizadel še koga drugega, ne samo tistega, ki mu je dovoljeno zmerjati, ker ima domnevno prav.

Še tem bolj nesramen je plakat zato, ker gre za referendumsko, torej volilno vprašanje, torej vprašanje svobodne, demokratične izbire. To je podobno, kot če bi neka stranka nastopila s sloganom, da so volilci drugih strank zagamani.

Vsakršno nasprotovanje istospolnim partnerstvom oz. družinam velja v Sloveniji ne le za anahronistično in nazadnjaško, temveč tudi za nedemokratično, družbeno škodljivo in po novem celo zagamano. To mi je zoprno, čeprav sam nimam nič proti tem zvezam. Zoprno mi je tudi, da to javno razlagam samo zato, ker se bojim, da me bodo napadli varuhi morale različnosti.

Povedati pa moram, da me to kot družbeni fenomen ne zanima, niti ne mislim, da ima družbena legitimizacija istospolnih zvez prav veliko opraviti s svobodo in demokracijo. Moti me argumentacija zagovornikov. Inkriminirani plakat je samo skrajna posledica samoumevnosti, s katero zagovorniki podpirajo alternativne spolne in socialne prakse in z njo merijo svobodo in stopnjo demokratičnosti.

Polemike o družinskem zakoniku niso edini tak primer, so pa najbolj značilen: v Sloveniji je kdo ve zakaj in od kdaj vzpostavljena povsem nerazumna korelacija med alternativo in svobodo, tako rekoč enačaj med alternativo in svobodo. Svoboda vendar ni samo izbira, poljubnost, čaščenje individualnosti, drugačnosti, različnosti in kreativnosti, temveč je tudi red, dogovor, spoštovanje, zadržanost, samoodpovedovanje.

Je to slovensko nagnjenje k (samo)destruktivnosti? Ne vem, morda. Vem pa, da pri nas – verjetno ne namenoma, vsekakor pa s sistematičnim učinkom – zlepa ali zgrda zatirajo vse, kar tako ali drugače diši po tradicionalizmu. Ironično pri tem seveda je, da smo kljub temu podivjanemu vrednostnemu liberalizmu – ali morda prav zaradi njega – zelo konservativna družba, ki se za nič na svetu ne pusti reformirati, resetirati.

Primer, s katerim lahko to ilustriram, je recimo Cerkev. Ne vidim nič slabega ali kaj šele nenavadnega v tem, da je škofovska konferenca Pravičnost in mir zavzela stališče proti družinskemu zakoniku. Kakšnega pa naj po vašem bi? Malo bolj modernega? Če bi Cerkev zavzela bolj alter stališče, najbrž ne bi nihče pripominjal, da se ne sme vmešavati v javne zadeve? Ker se je izrekla proti, pa naj bo raje tiho, kajneda? Spet dvojna merila.

Če bi Cerkev v konkretnem primeru družinskega zakonika povedala več in tudi bolj odločno, bi to bilo za raven demokratične debate precej bolje, kot pa da je bil glavni nasprotnik Primc, ki je bil še slabši sogovornik od običajnih socialnoliberalnih aktivistov. Če bi Cerkev skratka imela več povedati, morda sploh ne bi prišlo do referenduma, saj se nasprotniki ne bi grupirali za trmastim Primcem, ki je gnal stvari do konca.

Morda bi Cerkev lahko koga spomnila, da svoboda ni nujno najvišja vrednota za tiste, ki verjamejo, da je nad njimi še nekdo, in da ni vse tako samoumevno, kot se zdi tistim najbolj trivialnim ateistom. Družinski zakonik bi bil vendarle sprejet, toda vse skupaj bi imelo več smisla.