Tiskane izdaje
Zahodu smo želeli dokazati, kam sodimo, ker so nas ves čas dojemali kot Balkance, mi pa smo se počutili zahodne Evropejce,« je hrvaški smučarski as Ivica Kostelić razglabljal o priljubljenosti Snežne kraljice med domačimi navijači avstrijskim medijem. Zgodba, ki se je začela leta 2005 z Janico Kostelić, je poleg teniškega turnirja Zagreb Indoors, Hanžekovićevega atletskega memoriala in zagrebškega maratona postala eden od štirih glavnih športnih dogodkov v milijonskem mestu. Zrasla je v pravo športno poslastico.
Sljemenske tekme so en sam rokenrol! Ko se smučarske ekipe v konvoju peljejo iz Zagreba proti Sljemenu, zanje ustavijo prometno signalizacijo in zaprejo glavno cesto. Postrežba, ustrežljivost in gostoljubje, s katerimi sprejmejo tekmovalke, tekmovalce, spremljevalno osebje, sedmo silo in navijače, dosegajo najvišjo možno raven. Organizacija je premišljena in izpopolnjena. Vse je na svojem mestu. Uradna napovedovalca segrevata ozračje, navijaška množica, ki so jo prireditelji opremili z navijaškimi pripomočki, okrepili s sarmami in pogreli s čajem, bučno pozdravlja vsakega tekmovalca oziroma tekmovalko, izbrana glasba, sicer iz leta v leto po istem izboru, dodatno »podžiga« razpoloženje.
Hrvaški novinarski kolegi radi obujajo spomine, kako divje je bilo, ko je na Sljemenu še smučala Janica. Letos hrvaška reprezentanca svoje tekmovalke na štartu ni imela. »Za žensko tekmo je zanimanje slabo,« mi je v pogovoru potožil zagrebški novinar, s katerim sva razpredala o dojemanju alpskega smučanja v dveh nekdanjih bratskih republikah. Modrovala sva, da je odnos do belih strmin v deželi južno od Kolpe umetno ustvarjen, saj jim je ta šport z izjemnimi rezultati predstavila šele družina Kostelić, na Slovenskem pa je smučanje tradicija, kultura. Da bi vzbudili upanje na novo Janico, so se hrvaški mediji podali v preučevanje mladega rodu. Našli so 15-letno Sašo Tršinski in jo izstrelili v športno orbito kot novo sljemensko kraljico. »Postavljena sem v položaj, ki ga nisem vajena,« je bila najstnica zbegana v medijskem trušču. V mednarodni konkurenci se je to sezono s štartno številko 80 prebila do šestega mesta. Na uveljavljenih tekmah v mlajših konkurencah Pinocchio in Topolino nima omembe vrednih rezultatov. Štejejo Janičine besede, da je nadarjena tekmovalka, ki bi jo lahko nasledila. S tem je zmagovalka 30 tekem za svetovni pokal potolažila javnost, mladi Zabočanki pa naložila veliko breme.
Kakorkoli, prireditelji sljemenskih tekem so brez skrbi do sezone 2013/14, ko bodo na sporedu olimpijske igre v Sočiju, saj bodo navijači drli na hrib nad Zagrebom, dokler bo smučal Ivica. O športniku od glave do pete ves smučarski svet govori v presežnikih. Prav vsakič, ko nanese beseda, se mu z največjim spoštovanjem priklonijo tudi slovenski tekmovalci. A tokratni zagrebški spektakel si bodo zapomnili tudi po njegovem hladnem tušu. Po neosvojeni kroni na domačem hribu bi si zaslužil lekcijo, saj ni znal sprejeti poraza. Obliž za rano iskati pri prelahki drugi postavitvi slovenskega trenerja Marka Jurjeca je neprofesionalno. Vloge so namreč jasno določene – naloga postavljavca je, da progo postavi, tekmovalca, da tekmuje. Kakršnikoli očitki so brezpredmetni. In v šport nikakor ne sodijo.
