Zakaj ekonomisti ljubijo diktatorje?

Ko je leta 1973 general Augusto Pinochet z vojaškim udarom prevzel oblast v Čilu, je ekonomska šola v Chicagu, na čelu z Miltonom Friedmanom, dobila redko priložnost. Priložnost za eksperiment. Priložnost, da svoje nauke o superiornosti nereguliranega, prostega trga preizkusi na »živem tkivu«. Dobila je priložnost, da s proklamiranimi prostotržnimi reformami – od sprostitve cen, privatizacije podjetij, šolstva in zdravstva, ukinitve vseh regulacij do zmanjšanja socialnih transferjev – preoblikuje bolehno socialistično gospodarstvo v uspešno tržno.

In čikaška šola te priložnosti ni izpustila iz rok. Milton Friedman je odletel na pogovor k Pinochetu, njegovi učenci – tako imenovani čikaški fantje – pa so bili že tam. Ameriško zunanje ministrstvo je od leta 1956 financiralo izobraževanje čilskih študentov na univerzi v Chicagu, kjer so se vzgajali za misijonarje prostega trga. In čakali na priložnost. Priložnost pa je prišla s krizo oziroma vojaškim udarom.

Pinochetova diktatura je bila brutalna in krvava, z več tisoč mučenimi, ubitimi ali za vedno izginulimi. Toda če zdaj primerjate razvojne predstave latinskoameriških držav, boste v zadnjih štirih desetletjih na vrhu glede višine gospodarske rasti in nizke inflacije našli Čile. Z gospodarskega vidika se zdi Pinochet-Friedmanova ekonomska šokterapija uspešna strategija.

In to je tisto, kar ekonomiste – zavestno ali ne – privlači. Ja, ekonomske reforme so boleče, lahko so celo krvave, toda dolgoročno se zdi, da privedejo ljudstvo v boljši svet. Britanski – sicer zmerni in progresivni – The Economist je v zadnjem mesecu s simpatijami pisal o razvojnih dosežkih dveh latinskoameriških držav: o Čilu in njegovi pokojninski reformi, ki jo je pred 35 leti uvedel general Pinochet in ki je zdaj predmet javnih protestov, ter Paragvaju, kjer reforme dolgoletnega diktatorja Alfreda Stroessnerja in naslednikov iz njegove stranke tudi očitno dajejo nadpovprečne gospodarske sadove.

Ekonomisti smo fascinirani s prostim trgom, ki naj bi vodil k večji gospodarski uspešnosti. To želimo verjeti, ker smo v učbenike kot osnovne ekonomske subjekte postavili racionalne in svobodne posameznike. Od tod naprej pa je stvar interpretacije. Nekatere ekonomske šole trdijo, da moramo le »osvoboditi« gospodarstvo spon regulacije in ljudem dati »svobodo izbire«, kar bo po naravni poti vodilo v družbeno optimalno ravnotežje.

Toda paradoks prostega trga in »svobode izbire« je v tem, da to ekonomsko svobodo ljudstvo le redko prostovoljno izbere na volitvah, pač pa jo je treba ljudem vsiliti. Treba jo je uveljaviti z brutalno silo. Tudi s tanki in vodnimi topovi. Tudi z vojaškim udarom, če je treba. V glavnem z nekim šokom oziroma krizo. Kajti, kot je dejal Friedman: »Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe. Ko kriza nastopi, je delovanje odvisno od idej, ki ležijo naokrog. To je po mojem mnenju naša osnovna funkcija: razvijati alternative veljavni politiki, jih ohranjati žive in dostopne, dokler politično nemogoče ne postane politično neizogibno.«

Gre za to sladko-bolečo dilemo med kratkoročno bolečino, tudi brutalno povzročeno, in dolgoročnimi koristmi, ki nas ekonomiste usodno privlači, da pogledamo stran tudi od kršitev človekovih svoboščin in tudi od velike socialne bolečine družbenih slojev, prizadetih s temi reformami. Med ekonomisti boste zato našli toliko simpatizerjev razvojnega modela Singapurja ali Južne Koreje, ki sta oba – bila in sta še – politično vodena kot diktaturi. Med ekonomisti boste zato našli toliko simpatij do obračuna Ronalda Reagana s sindikatom zračnih kontrolorjev in vojaško-policijskega obračuna Margaret Thatcher s štrajkajočimi rudarji. Oba sta pomenila prelomnico v gospodarski evoluciji zahodnih držav. Pomenila sta začetek liberalizacije, deregulacije, privatizacije, zniževanja davkov in socialne države.

Toda ta ljubezen ekonomistov do diktatorjev (ali močnih voditeljev) ni nujno samo v pragmatizmu, ko smo pripravljeni za uvedbo prostega trga paktirati tudi s hudičem, temveč, kot v zadnji knjigi Liberalizem, fašizem, neoliberalizem opozarja sociolog Tomaž Mastnak, gre lahko tudi za intimno in zapleteno povezavo med liberalizmom in fašizmom, ki ima ideološke korenine. Po eni strani gre za to, da (ekonomski) liberalci pri – tihi ali celo odkriti – podpori tako Pinochetovi diktaturi kot fašističnim gibanjem v tridesetih letih preteklega stoletja niso imeli moralnih težav predvsem zato, ker je v ozadju šlo za intimno »zagrizeno ideološko nasprotovanje socializmu in komunizmu«. Po drugi strani pa si liberalci s fašisti delijo sovraštvo do institucije države. Mastnak pravi: »Nacizem je namreč pomenil nekakšno ne-državo, saj je vladal ljudstvu tako, kot si zdaj želijo vladati neoliberalistične korporacije – neposredno, brez posredovanja ali vmešavanja države.«

Vse to pa so že precej resnejše zadeve od preprostega simpatiziranja z uspešnimi razvojnimi praksami nekaterih – čeprav manj demokratičnih – režimov. Gre za to, da pri tem ne gre za nekaj, kar bi izhajalo iz učbeniške ekonomije. Ekonomski modeli in ekonomski učbeniki nikjer ne navajajo, da je treba državo – tako v regulaciji trga kot socialni politiki oziroma redistribuciji – zvesti na minimum. Gre za ideološke politične in socialne ideje, ki ekonomske teorije razlagajo na način, ki ustreza tem partikularnim ideološkim idejam. Gre za zlorabo ekonomije za »višje« ideološke cilje.

Ti cilji so bili v zadnjih treh desetletjih morda doseženi. Toda proti pričakovanju Francisa Fukuyame nismo dočakali »konca zgodovine«, pač pa, kot je pokazala zadnja velika gospodarska kriza, ki vztraja že osmo leto, je ta široko po svetu vsiljena ekonomska svoboda prinesla izjemno družbeno in globalno nestabilnost. Povečala je neenakost in s tem porušila ravnovesje v razdelitvi med kapitalom in delom. Dokler je to neravnovesje omejeno na eno ali nekaj držav, je zadeva obvladljiva, toda ko se z globalizirano trgovino, kapitalskimi in finančnimi tokovi ter tokovi ljudi ta nestabilnost prosto preliva med državami, dobimo eksplozivno mešanico socialnega upora od spodaj in populizma od zgoraj. Doživeli smo jo že s krizo liberalizma konec 19. stoletja in nato v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Obakrat se je končalo s svetovnima vojnama.

***

Kolumna bo natisnjena tudi v jutrišnjem Svetu kapitala, novi poslovni prilogi Dela. Obstoječo Delovo mesečno prilogo  smo vsebinsko nadgradili in preoblikovali v poslovni tednik na 32 straneh, ki bo vsak petek priložen časniku Delo. V poslovnem tedniku bodo predstavljene ekskluzivne zgodbe in intervjuji ter globalne teme, ki so uporabne lokalno. Podane bodo temeljite in poglobljene analize lokalnih in globalnih ekonomskih pojavov ter posredovane finančne in poslovne informacije za vsakodnevno odločanje.