Zakaj Slovenija nima ambicij

Kaj hoče država, ki ne stoji za kandidaturo, bolj verodostojno od nje same?

Objavljeno
19. april 2016 17.44
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
Razmisleki o ambicioznosti slovenske zunanje politike, o mednarodnem hotenju in uveljavljanju države sploh postanejo aktualni vsakič, ko se Slovenija poteguje za kak mednarodni položaj. Kandidatura Danila Türka za generalnega sekretarja Združenih narodov je njegova ambicija, ne ambicija države. Pa vendar spet odpira tisto večno dilemo: Je Slovenija premajhna za velike teme?

Vprašanje je povezano z značilno slovenskimi občutji. Slovenija ima ozko obzorje, ne zanima je svetovna politika. Slovencem ni mar za mednarodne krize in multilateralno diplomacijo, radi se zapirajo v okvire nacionalnega, pestujejo svoje male zgodbe. Ne razumejo, da globalnih tem ni mogoče ločiti ene od druge – tudi globalnega segrevanja, konfliktov in migracij ne. Celo zdaj, ko je bolj kot kdaj prej postalo jasno, kako smo vsi en sam svet in so bližnjevzhodne vojne s sirskimi begunci vred prišle čisto k nam, to prebivalcev Slovenije ne gane. Vnaprej gradijo zidove, vzdržujejo utvaro ljubkega vrtiča.

In slovenska politika predobro ve, da mednarodni angažma, v svet odprto delovanje, ne prinaša notranjepolitičnih točk. Enako kot Slovencem je tudi oblasti do lagodja brez težkih izbir, raje ima previdnost, ne negotove izbire. Celotna zunanjepolitična perspektiva je ves čas samostojne države zato osredinjena na odnose s sosedi, v prvi vrsti na emocionalno napete, nezrele relacije s Hrvaško. Iz posamičnih mednarodnih sezon – od članstva v varnostnem svetu ZN v devetdesetih letih do predsedovanja EU leta 2008 – se Slovenija ni prav veliko naučila.

Čemu torej investirati čas, energijo, denar in navsezadnje mukotrpno formiranje stališč za nekaj, kar na notranjepolitičnem terenu ne pomeni koristi. Vprašanje je najbolje razumel lovilec javnega razpoloženja, predsednik Borut Pahor. Vedno se je znal imenitno klanjati ljudskemu okusu, javno mnenje mu je bučno aplavdiralo. Recimo, ko se je zgražal nad tem, koliko stane diplomacija, razlagal, da mu gre ob stroških najemnin za rezidence v tujini na bruhanje, in se zmrdoval nad kandidaturo v varnostnem svetu Združenih narodov. Nikoli ni šlo samo za finance, vedno gre predvsem za populizem.

V tem smislu tudi nihče drug ni bil pripravljen v mednarodne projekte in kandidature investirati tako rekoč nič, slovenski politiki pač vedo, da to ni oportuno dejanje. Kdo od slovenskih politikov je sploh kdaj kaj rekel o Türkovi kandidaturi za ZN, ki so tukaj skorajda eksota? Največ, kar smo slišali, je bila premierova vljudna izjava na diplomatskem posvetu v začetku leta, da je nekdanji predsednik »močan in verodostojen kandidat – najboljši, kar jih imamo«. Enako kot je vlada Alenke Bratušek leta 2014 formalno podprla kandidaturo in čisto nič več kot to, tudi v mandatu Mire Cerarja ni sledila nobena relevantna gesta; na primer odločitev države za aktivno lobiranje, angažiranje vladnega odposlanca, ki bi se ukvarjal samo s tem, finančna sredstva posebej za to.

Slovenija je prvič v svoji zgodovini uradno vstopila v tekmo za vodilni položaj Svetovne organizacije. Njen kandidat je ostal sam.