Tiskane izdaje
Ko je lani Tina Maze napovedala enoletni premor, smo se upravičeno spraševali, kaj bo s slovenskim alpskim smučanjem. Brez njenih dosežkov je bil trend v svetovnem pokalu hudo skrb zbujajoč. Moška in ženska reprezentanca sta namreč v zadnjih treh sezonah zbrali skupaj le 1385 točk, manj kot jih je Mazejeva samo v sezoni 2014/15.
V igri številk kaže omeniti, da je moška ekipa dno dosegla v zimi 2013/14, ko je osvojila le 108 točk (največ, 54, jih je Mitja Valenčič), in leto kasneje (122 – največ Klemen Kosi, 53). Ženske so bile sicer nekolikanj uspešnejše, vendar pa 300 točk niso presegle polnih osem let. Še več, od leta 2003, ko so se »vražje Slovenke« upokojile (z izjemo Mojce Suhadolc), so njihove naslednice v štirinajstih sezonah zbrale manj točk (2222), kot jih je Mazejeva v rekordni sezoni (2012/13).
A kot je pokazala prva sezona brez prve dame, do črnega scenarija vendarle ni prišlo. Temni oblaki, ki so se zgrinjali nad sedežem smučarske zveze v Podutiku, so se razpršili. Krivulja dobrih nastopov se je obrnila močno navzgor, kar navsezadnje potrjujejo tudi številke in primerjave. Ženska reprezentanca denimo od leta 2000, ko je ekipa »vražjih Slovenk« (Špela Pretnar, Urška Hrovat, Mojca Suhadolc, Nataša Bokal, Alenka Dovžan, Špela Bračun in Anja Kalan) zbrala dotlej rekordno število točk (2144), še ni bila uspešnejša. Ana Drev, Ilka Štuhec, Maruša Ferk, Vanja Brodnik, Ana Bucik, Katarina Lavtar in Tina Robnik so zbrale 892 točk. Prvič pa smo (ob Mazejevi, seveda) dobili tudi prvokategornico v elitni sedmerici. Ana Drev je smučala kot prerojena. Pravzaprav je eno največjih presenečenj sezone tudi v svetovnem merilu, kajti po izjemno slabem začetku v Söldnu nihče ni pričakoval, da bo dvakrat stopila na zmagovalni oder. A je v pravem trenutku našla svojo najboljšo smučino in si upala prevzeti vlogo prve dame. Podoben preobrat se je zgodil tudi v moški izbrani vrsti. Prvi mož je postal Boštjan Kline, ki je, prav tako kot Drevova, dvakrat stopil na zmagovalni oder. Štirindvajsetletni Mariborčan je po zbranih točkah (372) in tudi sicer prvo ime slovenskega smučanja, a tudi največji obet. Postal je prvokategornik v superveleslalomu, na robu petnajsterice pa je tudi v smuku.
Slovenski vzpon z najboljšimi rezultati v karieri pa niso dosegli le Kline, Kosi, Žan Kranjec (naposled se je izvil iz veleslalomske črne luknje) in Martin Čater, ampak tudi vsa dekleta (Drevova, Štuhčeva, Brodnikova, Lavtarjeva, Robnikova), razen Ferkove, ki tako dobro ni smučala od leta 2012. Bolj kot osebni rekordi je pomembno, da nihče med njimi ni dosegel svojega maksimuma. To pa je najbolj pomembno spoznanje za oba strokovna štaba – trenerja moških Petra Pena in Klemna Berganta ter žensk Denisa Šteharnika. V obe selekciji so prinesli stabilnost, kar še posebej velja za ženski del ekipe, v kateri so menjave trenerjev vrsto let rušile zaupanje in močno vplivale na rezultatsko nezanesljivost oziroma nazadovanje deklet.
Če strnemo oceno, lahko rečemo, da je slovensko alpsko smučanje letos naredilo pomemben korak naprej in se naposled znebilo rezultatske sence Mazejeve. Žarek upanja, ki je sicer vedno bil, je postal žaromet, za smučarsko zvezo oziroma ljudi na Podutiški pa smerokaz.
