Tiskane izdaje
V ponedeljek je imela naša, trboveljska občina, rojstni dan. Vse najboljše, mati! Kar nekaj kozarčkov smo zvrnili v njeno zdravje v zavesti, da so mati resno bolni. Na jesen bo leto, kar niso šli iz svoje kuhinje. Ždijo na isti točki in se ne premaknejo. Včasih odprejo okno in se derejo na narod, a od tega ni kruha.
Kljub temu je naši materi njena upraviteljica, prvo občinsko krilo Jasna Gabrič - Trbovci bi rekli kikla - pripravila veliko slavje v delavskem domu. Prvikrat smo praznovali pod novo oblastjo, a ozvočenje je delalo po starem: ni delalo. Po dvorani so se kot nekoč razlegali obupani klici naših ljudi: »N'č te ne slišm'o, lejooo!«
Na rojstni dan naše matere so prišli gostje od vsepovsod: domačih je bilo največ, od sosedov je bil tam prvi mejaš Matjaž Švagan, pa tudi Trevnov Vili, bivše prve hlače Trbovelj, je prišel na oglede, kako kaj mati po skoraj enem letu, kar jo je zapustil. Ko so v carski Rusiji pregnali carja in sta se na okopih zrcalili revolucija ter nova oblast, so kozaki z Dona o njej ugibali nekako tako: hlače bodo iste, le naramnice bodo navzkriž. A Vili se ob materinem hiranju, ki mu je bil na rojstnem dnevu priča, tudi s hlačnimi naramnicami ni mogel tolažiti. Zakaj že ne?! Ker kikla niso hlače, vendar.
Zraven Vilija se je žalostil prvi Zagorjan Matjaž. Našo mater je še danes sram zaradi tega, kar se mu je zgodilo. Kako so mu zavidali! Zamislite si, da vas, ki zgledno gospodarite s svojo njivico, plačujete davke, pustite živeti tudi ljudem, zaradi česar vas ti nadvse čislajo, no, zamislite si, da vas soseda, ki svoje njive niti oplela še ni, povabi na materin rojstni dan, nato pa si vas tam pred vsemi privošči, rekoč, kaj bi se primerjali s sosedom, ker, lejte, kaj vse imam jaz.
Vsi gledajo njeno njivo, nad katero se spreletavajo krokarji, ona pa jim pogled speljuje na drugo stran, kjer že iz davnih časov stoji bazen (ki ga sosed nima), in kjer umetno zeleno zelení fuzbalplac (kakršnega sosed tudi nima) ... Tako nekako se je v Trbovljah v ponedeljek godilo mejašu Matjažu.
Vsi smo ogorčeni, ker je prvemu trbovskemu krilu spodrsnilo prav na odnosu z zapadnim sosedom, ki nas je kljub temu, da nima takega »fuzbalplaca« kot mi, da nas je torej ta sosed eno popoldne prej na svoji travi nabil s pet proti ena. Ampak! O porazu ne bomo veliko govorili, da ga narod čim prej pozabi. Važno je, da je naš fuzbalplac večji od sosedovega in da so faldni na prvem trbovskem krilu dovolj dolgi, da skrijejo strgano podlogo. O tem bomo pa na gosto gostoleli.
V imenu matere občine je čestitke v teh dneh sprejemala županja Jasna Gabrič. Nekaj čestitk je ljudstvo naslovilo tudi direkt nanjo. Recimo tisto na škarpi na mestnem obrobju z izbornimi izrazi, vzetimi iz prvorazredne bordelske terminologije. Komunalci so jih šli takoj prebarvat, svastiko, ki že dolgo kazi škarpo, pa so pustili. Ko je to izvedela mati občina, je globoko vzdihnila: Zbrišeš al' ne zbrišeš, ni je karantene, da te ubrani pred - idejo; ta je hujša od najhujšega bacila ... Od ideje, da kiklo v Trbovljah spet čim prej zamenjajo hlače, se že močno kadi!
