Tiskane izdaje
Manj kot sto ur nas še loči od najhujše svetovne dileme ta hip, ki se ji reče Hillary ali Dony, Dony ali Hillary? Ko ju gledam, se počutim ko stari Pedro García, ki živi nekoliko južneje od Bele hiše, no, v bistvu v latinskoameriškem romanu. Pedro je rekel, da mu večkrat oblaki pridejo v oko in veter zaide v uho. Evo, to se dogaja nam po zasavskih rančih, ko spremljamo ameriško predsedniško tekmo. Solze točimo, tačas ko nam ušesa parajo njih nebuloze.
Zakaj?
Prvič: ker smo takih bitk pri nas vajeni. Nismo še pozabili, kako je moralo biti pri srcu naši elektorici Mici, ko je izdala rojake. Drugič: ker vemo, da za vsako bitko, menda že v 2017, pride nova, še bolj umazana. Tretjič: ker samo ameriškim kavbojem ni jasno, da njihovi glasovi ne pomenijo nič, saj o njihovem predsedniku odloča zgolj 538 pomembnežev, ki se jim reče elektorji. Za ameriško zmago je že 270 »jajev« dovolj.
Z Mici, Bogdanom in elektorskimi glasovi na trbovskem ranču je bilo pa tako: v bistvu precej drugače kot v romanu, v katerem je staremu Pedru zoprno pihalo v uho. V Trbovljah sta se prepirala dva, od tretjega je pa smetana bila. V romanu je bilo povabilo h kandidaturi podprto z velikansko rožnato pečeno svinjo, ki so jo volivci poslali na dom kandidata, da jih usliši in gre na volitve. Zato so najbrž svinjo temu primerno, simbolno dekorirali: dali so jo na lesen pladenj, nadišavljeni in sijoči pa v rilec porinili peteršilj, v zadnjico korenček in jo po vsej dolžini podložili s paradajzi.
V trbovski zgodbi so elektorji izbirali državnega svetnika. Davnega 2007. je bilo, ko so v sejni dvorani imeli koline, pardon, metali kocko. Bilo je krvavo, nazadnje pa je odločil žreb. Z elektorji je kot s krvavicami. Nikoli ne veš, a bodo ratale. Riž, začimbe in kri zmečeš skupaj in upaš, da si zadel - šestico. Trbovska šestica je takrat šla v Hrastnik. Prvemu Trbovcu Bogdanu Baroviču, ki je zgnal na kup hrastniške, zagorske in trboveljske elektorje v prepričanju, da bodo vsaj trbovski podprli trbovskega kandidata Tomaža Vreska, se je zgodila - županova Micka. Elektorica Mici Juraja je dala glasHrastničanu, zato jo je župan razglasil za izdajalko svojega naroda. Le za odtenek lepši scenarij se je ponovil v 2012. Takrat so trbovski kandidati med seboj obračunali, še preden so jih lahko dobili v mlin elektorji: Vili Treven je kandidaturo vzel Bogdanu iz gornje zgodbe, nazadnje pa sam pristal med poraženci. Zmaga je šla v Zagorje k Švaganu, ki trdi, da so volitve burka, v kateri vsi ponujajo isto injekcijo - le z različno debelo iglo.
Slišim, da se Zasavcem v 2017 napoveduje debela, ampak zares debela igla: prva trbovska gospodična Jasna Gabrič bi menda tudi rada šla za državno svetnico. Vabila h kandidaturi še ni dobila, a narod ima že zdaj oblake v očeh in veter v ušesih. Spet bodo koline ...
