Tiskane izdaje
Danes se počutim nekoliko - normasto. To je eno tako počutje, veste, nekje vmes med normalnim in norim. Skratka, da ne bomo zapletali: počutim se kot - Norma. Kdo je bila Norma? Slavni Hercule Poirot je bil ravno pri zajtrku, ko so mu prišli povedat novico, ki je Agatho Christie, no, v bistvu njega, potem okupirala na več kot dvesto straneh detektivke. Novica je bila - Norma oziroma to, da Poirota pred vrati čaka dama, ki zase pravi, da je - pazite! - morda zagrešila umor. Z menoj pa je danes tudi tako, da zase pravim, da sem morda napisala knjigo ... Morda!
Kaj je bilo? Dobila sem darilo. Od Lafarge Cementa. Z zamudo sicer in iz druge roke. Ker je že nekaj časa čakalo name. A bilo izročeno drugim. Je iz materiala, ki ga v Lafargeu ne kurijo, od katerega živi moja časopisna hiša in ki ga jaz od nekdaj najbolj obožujem: iz lesa oziroma iz papirja, ki je prvobitno tudi - les. Listov je, takole na oko, okrog sto petdeset in speti so v snopič z naslovom Lafarge Cement, zbirka medijskih objav v Delu 2011-2013, v njem pa - razkošje!
Na enem mestu zbran dveletni opus o sežiganju, eeh, žganju klinkerja v Zasavju s fotografijami. Ljudje, pa saj to je, kot da bi listala družinski album! S temi fotografijami sem se starala. Recimo, da se tako stara vino. Ta zrak na njih sem dihala. S temi dedci, pardon, delci, sem polnila pljuča in srce. Kaj naj rečem drugega, kot da sem ob vsem tem še morda napisala knjigo?
Te krave s pašnika pod Kumom na fotografiji! Duše od krav. Pa ta dim iz dimnikov, za katerega so rekli, da smrdi od faranov, eeh, furanov, in, glej jo, no, bivšo inšpektorico, ki je delala red po vplivnem območju, pa ga ni naredila. Ooo, tudi Boštjana Pihlerja iz Eko kroga še pomnim. Joj, pa bika iz Zagorja! No, v bistvu je bik izpod Čemšeniške planine oziroma, ja, točno se spomnim, da ga je lastnoročno narisal mladenič iz dežele Fidela Castra. El toro en el sangre, je rekel. Krvaveči bik. La pasión, sem rekla jaz. Strast. Rane bika na vrvi, ki se mu stalno spodmika, pa nikoli povsem ne spodmakne.
In prvemu Zagorjanu Švaganu se je tako prikupil - bik, mislim -, da je platno odkupil in ga obesil v župansko pisarno. Za svoj hrbet ga je nabil. Da mu bo njegovega ščitil, je rekel, česar nisem nikoli dobro razumela, ker je Švaganov hrbet nevidni zid ščitil tudi takrat, ko so mu pred obličje hodili Francozi, radovedni, kako zgleda velika riba v majhnem akvariju.
Pa Rudi Vončina! Prijazni gospod z Elektroinštituta Milana Vidmarja, s katerim sva si pred leti delila eno vražje mrzlo in vetrovno popoldne na Zeleni travi, letos pa si voščila en Beatus Ianuariis MMXV. To je bilo takrat, ko Uroš Macerl gospodu Rudiju ni dovolil odpeljati merilne postaje prek svojega travnika in je gospod Rudi ugotovil, da v Zagorju za določitev, eeh, opustitev vplivnega območja ne zadoščajo niti traktor niti policisti, temveč bi potreboval najmanj pomoč z neba. Recimo, helikopter. Ah, spomini, še za eno knjigo jih je, vsaj tako zajetno, kakor so mi jo sestavili v Lafargeu. Spomini, ki nas ne pokončajo, nas grejejo ...
