Tiskane izdaje
Minilo je natanko sedem dni, kar sva se z Rasimom slikala. Rasim je rudar. Naš človek. Sam pravi, da je Bosanec. Njegova slovenščina je uho božajoča melodija. Ravno prav počasna in ravno prav mehka, tako počasi naraščajoča, da se ti lahko refren celo izmuzne, če nisi dovolj pozoren.
V četrtek zjutraj sem bila ravno prav na pozor. Sonce je že lepo vzšlo nad Savski rov, ko je stavkovni odbor zasavskih knapov, zaprtih v hrastniško jamo, po skoraj 80 urah od sebe končno dal spodbudnih novic. Pospešim korak, da to sporočim javnosti, ko za seboj zaslišim: »Dajva, midva, da se slikava.« Bil je Rasim. Stakneva glavi, slikajo naju, kar Rasim reče: »Samo da ne izve Alenka.« Alenka je premierka in predsednica stranke, v kateri je tudi Rasim in s katero se je eno noč prej, sem izvedela, slikal v jami. »Jaz ji ne bom povedala,« obljubim. Nato Rasim reče: »Še malo počakaj. Da ti nekaj povem. Ko se jaz stuširam ... Ko se jaz oblečem ... In 'doteram' ... Takrat boš ti mene prosila, da se slikam s tabo.« Se tudi vam zdi, da se z Rasimom lahko meri le Đuro iz Kajmaka in marmelade? Čisto počasi ju je mazal ...
A ponudb tistega dne še ni bilo konec. Sredi dopoldneva je padla druga. Naš redaktor Miha, ki je tudi sicer zelo obziren človek, mi je, če sem iskrena, takole, še za nianso bolj preudarno od Rasima, predlagal, da bi jaz morda, če se mogoče v kakšnem primeru zgodi, da moji knapi še četrto noč ostanejo v jami, torej, ali bi jaz, če sem seveda za, pa če nimam nič proti, torej, ali bi preživela noč z njimi ... Skratka, moji na Delu bi, da jaz spim s − sto sedemindvajsetimi knapi. V eni sami noči. Šefi niso Rasim. Njim sem postavila pogoj: »Grem, če bo jutri, ko pridemo ven, vsakega od njih čakal en 'pir'.« Laški pivovarji so navsezadnje naši lastniki, ne?
Se prismeji Miha s kolegija: »Veliko smeha je bilo na ta račun, ampak ...« Aha, z 'nohšihtom' bi se izšlo, s 'pirom' za zajtrk pa ne. Taki so šefi ... V moji glavi pa SOS − za 'pir'. Preblisne me: Matjaž Han, Lukšičev zasavski poslanec! »Gospod poslanec, eno željo imam, a ni uresničljiva brez gospoda glavnega v Pivovarni Zorka.« Želja je bila izpolnjena, še preden sem jo izrekla. Pa so v trbovski SD grozili s skupinskim odstopom, ker da stranka ni nič naredila za zasavsko energetiko! SD, oprostite, je naredila vse. Han je naredil vse, ker je tako uredil, da so naši knapi rekli: »Take, rosne, radi primemo v roke.«
Hvala, Laško, hvala, Matjaž. Hvala, Jernej Smisl iz Pivovarne. Hvala, Žiga, šofer kombija, ki je knape v Hrastniku v vsega dveh urah čakal z dvesto rosnimi. In, seveda, hvala jami, ki je knape izpustila iz naročja, preden so si v njej postlali − četrto noč. Moji spalki, ki je bila nazadnje aktivna neke svetle noči na neki terasi v Atenah, tako ni bilo treba doživeti še − podzemlja ...
Ko smo prejšnji četrtek še zadnjič odhajali izpred Savskega rova z novico dneva, da knapi prihajajo domov, sem štopala kolegico z Radia Slovenija. Karmen, ustavi: »Greš daleč?« »Vedno do konca.« Jame je že en teden konec. Kje si, Rasim? Slikaj se z mano.
