Tiskane izdaje
Pusti, o, gospod Zoran Jankovič, prvi mož Ljubljane, vsako upanje, ko boš, če boš kdaj, ker enkrat si že, vstopil v zagorsko dolino!
Nimate prav, preroške besede niso ušle, pardon, prišle iz ust prvega Zagorjana Matjaža Švagana. Besede, vpete v zelo podoben kontekst, - pravzaprav je bila dikcija lepša, milejša -, so bile izgovorjene na maši, ki jo je v zagorski cerkvi svetega Petra in Pavla za mučenico, sveto Barbaro, zavetnico vseh knapov, daroval sam ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. Zagorjani so vase vpijali zlog za zlogom. Tako lepo svojih ovčic še župan Matjaž ne boža ravno pogosto. Je rekel dr. Jamnik, da se v Zagorju dogajajo spremembe. Kadarkoli se oglasi, jih opazi. Danes sem prišel k vam, je rekel, jutri se vidim z gospodom Jankovičem. Povedal mu bom, so na lastna ušesa slišali Zagorjani, da - ne, ni Ljubljana najlepše mesto pod soncem in v Evropi! To je - Zagorje!
Kaj poreči na to? Morda bi kazalo o tem napisati kakšno pisemce šefom revije Mladina, pa da kolumnistu Nežmahu, ki vsak teden privleče na svetlo kakšen Zoranov greh, prišepnejo, naj v bodoče bolj prizanesljivo piše o Zoranu. Ni lahko biti župan, poleg vsega drugi na slovenski vasi, pa da te še vsak teden nabijajo v kolumni. Temu se reče župan tedensko kontroliranega porekla. Zadnji zapis izpod Nežmahovega peresa je imel visoko sporočilno vrednost za vse slovenske župane. Zakaj? Nežmah je spoštovano bralstvo spomnil, kako vestne redarje je podedoval gospod Zoran, ko je postal župan. Sploh pa redarke. No, pošteno so delale. In tako se je zgodilo, da je novi župan na svojem napačno parkiranem mercedesu lepega dne našel obvestilo o globi. Redarko je poklical na - ne na pohvalo, ampak na zagovor! Zato je Nežmah proti temu, da damo redarjem po občinah še več pristojnosti. Da nas bodo na koncu lahko še aretirali! Redarje pa, se ve, plačujejo župani ...
Ko smo pri županih. Pred dnevi me je v nabiralniku čakalo pismo. Belo pismo, črn pečat. V njem mi trbovska županja Jasna Gabrič sporoča, da ve, da je snemanje ljudi brez predhodne najave in odobritve kaznivo in da sestanka na Rudniku ni snemala z mobilcem. Lepo. A prva trboveljska gospodična je očitno pozabila, da je, ko je bila še druga, torej podžupanja, nepovabljena prišla na tiskovko v Ravensko vas, si v tuji hiši vzela pravico do besede in šokiranima sklicateljema tiskovke Urošu Macerlu in Boštjanu Pihlerju tik preden je odšla, v obraz vrgla, da je itak vse posnela. Brez odobritve in brez najave.
Spoštovani Bernard, naj te torej nebo usliši in redarjem ne da v roke lisic in pištol. Kolumnisti v tej državi bi bili njihove prve žrtve. Po naročilu oblasti. Ker kolumnisti imajo grdo navado, da redno kontrolirajo poreklo svojih prvih mož, prvih gospa in prvih gospodičen.
