Tiskane izdaje
Zasavskemu Titaniku, našemu Rudniku, se dogaja orwellovska resnica, poslancu PS Jožetu Velikonji so knapi obljubili škorenj − pa ne praznega, šef HSE Košorok je naš TET dal na hladno, jaz pa sem dobila − banano, ki sem jo takoj podarila lačnemu. Pojedel jo je stavkajoči knap. A pojdimo po vrsti: pred ponedeljkovim rudniškim štrajkom še k nedeljskim maškaram.
So me vprašali, ali kaj vem, ali se je mogoče za pusta našemiti tudi na družabnih omrežjih in se pretvarjati, da nisi, kar v resnici si, oziroma se pretvarjati, da si, kar v resnici nisi. Definitivno, sem rekla, ampak to psihopati vseh vrst počnejo vsak dan, ne le za pusta, le prepoznati jih je treba znati. Nepoznavalsko bi rekla, da so psihopati ko oni tip iz šlagerja »telo parfum, duša arzen«, ampak obstaja tudi strokovna definicija simptomov, ki po strokovnjaku za korporativno psihopatijo Dušanu Nolimalu v vsaki družbi krasijo en odstotek tovrstnih primerkov zlaganega šarma.
Kateri so? Antisocialnemu življenjskemu slogu dodajmo krepko pest čustvenih motenj − pomanjkanje sočutja, občutkov krivde, čustveno plitkost, prazno besedičenje (ali pa izlivanje litanij po omrežjih, o. p.), skrivanje za fasado izmišljenih oseb, dodajmo še uporabo laži, sprenevedanje, egocentričnost, aroganco, impulzivnost, manipulativnost, sleparstvo, težave z nadzorom vedenja ... − pa jih imamo, primerke. »Bo dovolj? Kdo ti grozi?« sem vprašala. »Kako veš, da mi grozi?« so vprašali mene. »Ker imajo psihopati razvit gen za agresijo in premalo hormonov sreče že od otroštva.« »Naj se jih bojim?« »Nasmehni se jim, naj se ti raje smilijo.«
Nakar naši knapi. Orwell je rekel, da je svoboda pravica, da ljudem poveš tisto, česar nočejo slišati. In na zasavskem Titaniku, našem Rudniku, se zdaj dogaja točno to: svoboda. Knapi govorijo, česar nekateri nočejo slišati. Ladja se jim potaplja, rešilnih čolnov je zmanjkalo − kaj ne bi, svobodni, vpili SOS? Kapitan na Titaniku se je zaprl v kabino in potonil skupaj z njim, rudniški kapitani pa so prvi skočili v čolne. Kje veslajo, ne vem, a na štrajk v moštveno čakalnico hrastniške jame jih v ponedeljek ni bilo. Tam so bili samo utapljajoči se.
Še bivši direktor Aleš Berger, ki je takoj, ko mu je potekel direktorski mandat, postal šef službe za varstvo pri delu, ni prišel. Varnost vseh v čakalnici pa je bila vsaj toliko ogrožena kot na hodnikih RTH, to trdim iz prve roke, saj bi se čisto lahko zgodilo, da komu spodrsne na − olupku »moje« banane. Podarili so mi jo knapi. V spomin na trboveljsko jamo, kjer sem imela to čast, da sem pred leti videla knapa ob huntu rjavega zlata jesti ta zreli sadež jamskega šarma. »Petindvajset let že delam v jami, pa za malico še nisem imel banane,« je rekel knap v najboljših letih. »Torej jo imate lahko danes,« sem rekla in meni je, kot rečeno, ostal le olupek ...
Ah, kakšni časi. Biti skupaj z utapljajočimi se knapi na njihovem Titaniku. Stati tam, imeti uho ob njihovih ustih kot ob školjki in samo poslušati šum valov, ki jih režejo šefi v rešilnih čolnih, eeh, glasov, ki vedo povedati toliko tega, česar še Sod in Deloittova revizija ne vesta ...
