Tiskane izdaje
Priznam, grešila sem: videla sem knapa nekaj metrov pod zemljo jesti banano in to povedala na glas. Slišala sem, da trboveljskemu župan Viliju Trevnu termična obdelava odpadkov ni mrzka, in to povedala na glas. Rekli so mi, da prva trboveljska borka Mari Govejšek dobro trži borčevske nepremičnine, zato sem jo na glas vprašala, koliko iztrži. Prvi mož Lafarge Cementa Haimo Primas me je vprašal, ali mi je bolj všeč plakat, kjer je upodobljen kot James Bond, ali on, in sem povedala na glas, da on, »of course«. Zdaj so name jezni: Toni, Vili in Mari. Haimo ni. Še ni.
Najprej banana. Ta je kriva, da mulo kuha prvi knapovski sindikalist Toni Lisec. Ker je jezen, me ni povabil na sestanek, kjer so knapi skupaj z energetsko smetano brez banane − ker to bi bila že bananasplit − ugotavljali, da se vsaka pravljica enkrat konča. Tolaži me le misel, da v nesreči nisem sama. Da na zadnjo jamsko večerjo, eeh, sejo tudi državnega svetnika Matjaža Švagana ni bilo. Tudi on je eden tistih, ki ga ni strah na glas reči, da je gverkovska pravljica predolgo trajala.
Dalje. Odpadki so krivi, da se trbovski župan Vili že dva tedna ne more spomniti, o čem točno je govoril na vladi. Ker je tako, že en teden vztraja, da lažem − jaz. Dam mu še en teden, da se spomni. Potem mi ne bo ostalo drugega kot − coup de grâce. Milostni udarec, bi rekli pariški šefi Haima Primasa. Meni pa je lahko pri srcu, ker tudi v tej nesreči nisem sama. A veste, da se televizijski kolegici Evgeniji Carl godi še slabše?! Njen župan Boris Popovič je šel še dlje kot moj. Ne samo da ji je rekel, kar je Vili meni: da laže. Komentiral je celo njen dekolte. Sicer ne vem, ali je bil zanj dovolj globok ali ne. Toda, Evgenija, verjemi, če ga je opazil, pomeni, da zgolj išče − dobro dojko. Materino, seveda, bi rekel Freud.
Ko smo pri njem. Sem dobila klic iz Ravenske vasi, da nisem pravilno odgovorila na vprašanje gospoda Haima o všečnosti: »Če je že ko Bond, bi mu morala reči, da ti je všeč njegov revolver.« »Saj ga nima,« sem se uprla, »v roki drži dimnik, torej bi mu lahko kvečjemu rekla, da mi je všeč njegov ddd ...« »E, tu sem te čakal.« Jaz pa Freuda ...
Nato borci. Za jezo gospe Mari sta kriva zgodovina in Leon Janežič, prvi mož zveze mobilizirancev v nemško vojsko in prvi sosed trboveljskih borcev, od katerih je tistih iz hoste že zelo malo, drugi so bolj častilci vrednot, tudi apartmajskih v Olimju. Borci imajo sedež na Ulici 1. junija, Leonu pa so rekli, da ima on svojega lahko le na »Banditenstrasse«.
Nakar mu je pod nosom zažugal celo sam župan Vili, kako da si Leon dovoli grdo pisati o njem po facebooku. Pa je samo na glas razmišljal, kakšen župan je to, ki ga bolj kot posledice obdelave odpadkov skrbi, kdo novinarki nosi na nos velike termične tajne malih mojstrov. Za smetanco na kavici gostov restavracije L pa je poskrbela kar gospa Mari. Na steklo je dala z veliko selotejpa nalepiti vabilo vsem trbovskim borcem, naj kaj pridejo v terme Olimia. Za samo 30 evrov na noč. Opa ...
