Tiskane izdaje
Ladje, pravijo, so najbolj varne v pristanu. A kaj, ko niso narejene za to. Tudi na širna morja morajo kdaj. Tako gleda na potovanje predstavnikov najvišjega slovenskega šolstva na drugi konec sveta, v deželo vzhajajočega sonca, trboveljska dežela - zahajajočega sonca. Obisk se odvija v teh urah. Ko pišemo te vrstice, se Delavski dom Trbovlje namaka v soncu. V istem se, upamo, kopa tudi univerza v daljni Tsukubi, kakšno urico iz Tokia. Kajti ena naprestižnejših univerz sveta ima čast, da gosti vrh slovenske univerzitetne srenje z rektorjem Univerze v Ljubljani Ivanom Svetlikom na čelu.
Tako kot Delavski dom v Trbovljah enkrat na leto postane stičišče vrhunskih umetnosti, znanosti in tehnologije in se potem našo vas valijo gledat množice od vsepovsod, tako se Tsukubi dogaja vsak dan: najvišji dosežki človeškega uma 21. stoletja so tam na ogled dan in noč. Tam jih v bistvu proizvajajo.
In te dosežke si prav zdaj ogleduje naša univerzitetna srenja. Med drugim bo pod vzhajajočim japonskim soncem prisluhnila predavanju o svetovno znanem in priznanem interdisciplinarnem projektu z imenom Zahajajoče novomedijsko mesto, pardon, Trbovlje novomedijsko mesto. Kot bi gora prišla k Mohamedu. Gora je v našem primeru srenja, Mohamed pa - Trboveljčanka, doktorska kandidatka v Tsukubi Maša Jazbec, punca, ki je v Evropo, se pravi v Trbovlje, le urico od Ljubljane, pripeljala Asima.
Vse ženske smo vzljubile ljubkega Japonca. Kaj ga ne bi. Maša mu je napravila hudo reklamo. Rekla je, da je Asimo največ, kar je človeštvo na področju tehnologije spravilo skupaj. Ker smo to razumele kot najvišji dosežek s področja moške tehnologije in ker smo, kot pač vse ženske, tudi me radovedne, smo navalile na poosebljenje 27 let stare deviške nedolžnosti. Asimo nam je potem v Delavskem domu kuhal kavo, hodil po stopnicah gor in dol, sploh se je prijetno obnašal, v novomedijskem trboveljskem mestu pa so lahko ugotovili le, da vrhunski humanoidni robot slovenske univerzitetne srenje ne zanima.
Če je na ogled na domačem podeželju zahajočega sonca, za mesto očitno ni dovolj imeniten. Ali kaj?! Če bi Asimo znal, bi se zjokal. A za zdaj tega še ne zna. To bo naslednji vrhunski dosežek tehnologije: ko bomo Trbovke Asima enkrat spravile v jok. Do takrat bomo točile solze nad rektorjem in življenjem v zakotni vasi, kakšno urico od Ljubljane, kamor zaide le Asimova noga, rektorjeva pa ne.
V silno žalost nas spravlja tudi lokalna oblast. Slišim, da trboveljsko koalicijo zapušča SMC, vanjo pa menda prihajajo trije od peterice svetnikov SD. Kar pomeni, da bo imela koalicija poslej trinajst rok, opozicija pa eno več. Menda si na podžupansko mesto želi sesti Sebastjan Ledinek, županski SD-protikandidat županji Jasni Gabrič. Če mu rata, predlagam, da se najprej loti mestnega parka in s kandelabra odstrani znak zahojene, eeh, zahajajoče oblasti, ki ljudem prepoveduje kaditi celo pod milim nebom. Niso vsi Trbovci občinski uradniki, ki jim je oblast priskutila kajenje z obveznim štempljanjem, preden grejo ven na čik ... Nekateri vsaj na prostem še radi potegnejo.
