Tiskane izdaje
Možgani črva, sem brala, so iz 308, človeški pa iz 80 milijard celic, od katerih se vsaka razveja še na deset tisoč strani, kar pomeni, da je med njimi mogočih več kombinacij, kot je zrnc peska na obalah sveta. In zdaj vas vprašam: le kakšne obale Panonskega morja so se morale raztezati tu, kjer je danes Zasavje?! Kakšna zrna in zrnca so se morala porajati na zasavski zemljici, da jo je poselilo toliko dobrih ljudi?! Najprej so bili med zrni najbrž lepi modeli, nakar se je očitno zgodila peščena selekcija in vsa zrnca s težo so izginila, površje pa so preplavili modelčki brez velike teže. In zdaj imamo, kar imamo ... In še na bolje nam gre.
Za lepšo prihodnost sproti skrbi evolucija, delno pa si mora človek pomagati sam. Evolucija je dala človeškim možganom spomin in čustva in zmožnost občutkov nagrajevanja. V delu možganov, pravijo, je skrita snov, ki v pričakovanju nagrade človeka povzdigne skoraj do neba. Ko nagrado doseže, pa ga spet spusti na trdna tla. Evolucija je tako poskrbela za nenehno iskanje dobrega. Upajmo le, da bo na svetu čim manj - padlih angelov ... Človek lahko sam poskrbi za čim bolj luknjičast spomin in ne preveč pregreta čustva. Pa bo 2018. lepše.
Trboveljsko ljudstvo je imelo prelep že predzadnji teden leta. Prva trbovska gospodična Gabrič je na ponedeljkovi seji, preden je častni občinski zbor povabila na zadnjo večerjo, v eni sapi naštela vse dobre stvari, ki so se v zadnjem času zgodile občini: razrešila je tri nadzornike Komunale, ker so glasovali po svoji, in ne občinski vesti, toži se z Regionalnim centrom za razvoj, četrti nadzornik Komunale Zoran Gračner pa se je od komunalcev poslovil kar sam. Potem je v istem tednu trbovska oblast osrečila tudi sedmo silo. Srečanje z novinarji prva gospodična v nasprotju s sejami občinskega sveta, ki jih že tri leta sklicuje eno urico pred zagorskimi, ni sklicala na isti dan in ob isti uri kot zagorski Švagan. Hvala bogu, so se zahvaljevali eni. Drugi smo rekli: razumljivo, v iskanju dobrega pač nihče ne tvega, da bi ostal sam ... Mimogrede: na srečanju v Zagorju je vsak novinar od Švagana prejel kopalni plašč kot metaforo za upanje, da nekoč bazen v dobrih starih Medijskih spet bo ...
Že pred časom je dopamin - snov iz zgornjega odstavka, pravzaprav iz možganov, ki v pričakovanju nagrade daje krila - na polno zakrožil tudi med zasavskimi upokojenci. In, pazite, upokojenec je pri nas že vsak tretji! Ta čudovita množica ljudi je torej lepega dne v novembru, ko so poslanci glasovali o regresu zanje - upokojence, da ne bo pomote -, vzvalovala v pričakovanju vsega dobrega. In postala padli angel tisti hip, ko je preštela roke zasavskih poslancev. Vsi so bili proti regresu, tudi Šerganova Vojka, Košnikova Irena, Hrškov Ivan in Dolinškov Marjan! Vsi razen Mesca. Luke Mesca, če se ga še kdo spomni ...
