Zatiskanje oči

Dokler ni poskrbljeno za varnost, bi lahko imeli vsaj načrte za ukrepe v izrednih razmerah.

Objavljeno
20. september 2017 11.44
Blaž Račič
Blaž Račič
Spomini na dogodke izpred desetletja v Železnikih, Kropi, Bohinju in drugih krajih, ki so jih tedaj prizadele stoletne poplave, odnesle šest človeških življenj in povzročile ogromno gmotno škodo, še zdaleč niso zbledeli. Še več, vedno ko močneje dežuje, se ljudje v teh in drugih krajih z zaskrbljenostjo obračajo proti nebu in upajo, da se katastrofa ne bo ponovila. Za zdaj jim kaj drugega kot upanje niti ne ostane. Državi v desetletju v Železnikih še vedno ni uspelo zagotoviti protipoplavne zaščite. Če pri načrtovanju in zagotavljanju finančnih sredstev ne bo zapletov, država napoveduje, da se bodo gradnja zadrževalnika pod Sušo začela leta 2019. Torej šele čez dve leti, čeprav bi ga morala že zdavnaj zgraditi.

Država je pri zagotavljanju protipoplavne zaščite v Železnikih zelo neučinkovita. Če k temu dodamo še ugotovitev, da se podnebne razmere pri nas in po svetu občutno in hitro spreminjajo ter da se tudi padavine vse pogosteje zgostijo v razmeroma kratkem času in na razmeroma majhnem območju, je razmislek o ogroženosti Železnikov – in ne le Železnikov, ampak še številnih drugih krajev – na mestu tako kot očitek o počasnosti države pri načrtovanju in gradnji protipoplavne infrastrukture.

Podobne skrbi kot v Železnikih imajo tudi na Koroški Beli, kjer domačine skrbi zaradi plazu na Potoški planini, ki bi se ob izdatnejših padavinah lahko vsak čas sprožil. Ker plazu geodeti še niso utegnili proučiti, ker za to ni bilo denarja, še vedno ni natančno jasno, kako huda nevarnost v resnici preti Koroški Beli. Lahko je skrb domačinov pretirana in bo plaz na pobočju ostal še desetletja ali celo stoletja, lahko pa se namočen teren premakne in zgrmi v dolino že ob prvem močnejšem nalivu ali potresnem sunku.

Dokler infrastrukturni ukrepi za zaščito prebivalcev niso izdelani, bi morale pristojne službe imeti pripravljene vsaj načrte o ukrepanjih v izrednih razmerah, denimo, kdaj in kam naj se umaknejo prebivalci Koroške Bele, če bi se plaz resnično sprožil. A za zdaj na Jesenicah teh načrtov nimajo.

Čeprav mnogi črtijo nekdanjo državo, si je treba priznati, da je, čeprav na drugačnih podlagah, imela vzpostavljen sistem ukrepanja ob naravnih nesrečah ali celo ob vojaškem napadu, znan kot NNNP (nič nas ne sme presenetiti).

Danes pa nas v naprednejši družbeni ureditvi lahko preseneti marsikaj. Čeprav je ideološko pogojen vojaški napad, kakršen je morda potencialno grozil nekdanji skupni državi, skoraj nemogoč, so izdatnejše padavine že dolgo stalnica, z njimi pa je stalna tudi nevarnost poplav, plazov ... Japonska je dežela potresov. Ljudje so jih navajeni, prav tako so naučeni, kako se ob tresenju tal odzvati. Zato je manj panike, manj poškodovanih in manj škode, kot bi je bilo, če bi država stala križem rok.

In kako je pri nas? Po nesreči vsi pridejo na pomoč, se spominjajo v Železnikih, vsak mulec pa se že v šoli nauči, da je po toči zvoniti prepozno. Zakaj tega torej ne vedo na pristojnih ministrstvih?