Tiskane izdaje
Nekaj sem vložil v delnice ameriškega avtomobilskega velikana, večina pa je na varnem,« mi je nekoč Zlatko Zahović odgovoril na vprašanje, kako in kdo upravlja z denarjem, ki ga ni zaslužil malo. Takole čez prst s plačami in prestopi, ob katerih je Zahoviću vedno pripadlo približno 10 odstotkov od odškodnin, krepko prek 10 milijonov evrov (neto). Kot športni direktor NK Maribor jih še zapravljati ne more.
Mariborčan je bil eden od pionirjev med športnimi milijonarji v samostojni Sloveniji, medtem ko jih v nekdanji Jugoslaviji ni bilo niti toliko, da bi jih prešteli na prste dveh rok. Če izvzamemo zgolj športne zvezdnike, ki so obogateli zunaj domovine, si status prvega pravega milijonarja lahko lasti le najboljši slovenski nogometaš – Brane Oblak. Ob njegovi selitvi iz Splita v Gelsenkirchen in nato v München so se vrteli neverjetni in tudi za Nemčijo rekordni milijonski zneski (merljivi v desetinah milijonov €) in to je bilo znano le Udbi in drugim varnostno-obveščevalnim službam v bivši državi.
Ljubljančan iz Rožne doline ni govoril o denarju. »Koliko sem dobil? Lahko bi si kupil stotine garsonjer ali nekaj tisoč fičkov,« je vedno stare dobre nemške marke pretopil v za Slovence dobro razumljiva sveta stanovanja ali avtomobile.
Seveda Oblak še zdaleč ni bil edini, ki je skrival svoj dejanski zaslužek, kaj šele, v katerih »davčnih oazah« ga ima shranjenega in ga plemeniti. Nekoč in tudi v samostojni Sloveniji pa so bile športne »davčne oaze« silno blizu, na primer v Celovcu ali Trstu.
Skrivanja za »fasado« zasebnosti, češ to je moj zaslužek, o katerem mi ni treba govoriti, so v svetu redka. Obveščanje javnosti o plači je tako rekoč osebna izkaznica športnika najvišjega razreda in plačnika v katerikoli panogi, saj so zaradi tega spoštovani in cenjeni. Večina se jih s tem celo postavlja. Več ko imaš, več si vreden in bolj si spoštovan, je njihova jasna računica. Plača vsakega vidnejšega slovenskega nogometnega reprezentanta ni skrivnost, prav tako ne zaslužki Gorana Dragića, Radoslava Nesterovića, Anžeta Kopitarja ... »Velikim ribam« se ni treba skrivati, zaradi ugleda, preglednosti in verodostojnosti njihovi plačniki javnosti kar sami pokažejo račune.
Je Dejan Zavec mala riba, ki ni bil v »službi domovine«? Trdobojcu privoščim vsak cent, ampak biti hkrati ljubljenec ljudskih src in skrivač (nikoli ni želel razkriti svoje tarife) ne gre skupaj. Ujela ga je slaba karma. Naj je še tako bahav, Floyd Mayweather Jr. pred nikomer ne skriva krvavo prisluženega bogastva. Zavec je bil delno tudi javni uslužbenec. Njegova »panama« je lahko le opomin za vse tiste, ki služijo tudi na naš račun.
Bolj kot moraliziranje o Zavčevem domnevnem izogibanje plačila davkov je moteče to, da naši športni milijonarji ne znajo ali nočejo plemenititi zaslužka s svojo podjetnostjo. Kako njihov denar preusmeriti iz »skritih« sefov v posel, je izziv predvsem za voditelje države. Da jim ljudskih junakov ne bi bilo treba loviti in jih postavljati ob sramotilne stebre.
