Želja ni vedno najboljši arbiter
ned, 28.02.2016, 10:00
Želja ni vedno najboljši arbiter
Neprestano ugibanje, kaj si želimo gledati, poslušati in brati, deluje bolj utesnjujoče kot osvobajajoče.
Družba Netflix je v zadnjih letih zaznala spremembe navad gledalcev tv-serij in se jim prilagodila. Svoje priljubljene izdelke, kot je Hiša iz kart, namreč ponudi naenkrat in v celoti na spletu. Posameznik si lahko torej na mah predvaja celotno serijo. Ljudje danes vse pogosteje sami brskajo za vsebinami, ki jih zanimajo, in jih gledajo takrat, ko jim to ustreza. Klasična televizija s strokovno pripravljenim programom počasi izginja. Možnosti ogleda vsebin na zahtevo in gledanja programov za nazaj sta dodobra izpodrinili vlogo programerjev in sleherniku prepustila delo kustosa.

Samokuriranje morda danes postaja prevladujoč način uživanja kulturnih produktov, naj gre za klasične umetnine, glasbo ali sodobne tv-serije oziroma filme. Prosto dostopanje do glasbe je že zdavnaj načelo izdajajnje CD-jev in plošč. Kinematografi, ki naj bi prav tako strokovno oblikovali filmski program, so žrtve spletnega piratstva. Amazon pa je na primer ogrozil obstoj številnih knjigarn in celo založnikov na svetu.

Kolikor se zdi lastno programiranje in samokuriranje na prvi pogled osvobajajoče, pa izginjanje strokovnih instanc in posrednikov ni ravno razlog za veselje. Najprej zato, ker amatersko kuriranje nikoli ne more proizvesti enakih rezultatov kot strokovno urejanje programov. To, da o naši kulturni in umetniški izbiri odločajo naše želje, se morda zdi naravno, a želja ni najboljši, pa tudi ne najzanesljivejši arbiter pri kakršnikoli izbiri. Institucije, kot so muzeji in galerije, (javne) televizije, opere in gledališča, kinematografi ter knjigarne, morajo svojo izbiro utemeljiti drugače, na podlagi premišljenih ocen in sodb, na podlagi poznavanja določenega področja, njegovega konteksta in zgodovine. Če opravljajo svoje delo profesionalno, lahko posameznik skupaj z vsebinami dobi širše razumevanje in lahko ceni koncept, ki utemeljuje neki izbor.

Raziskovanje, kaj bi nas utegnilo zanimati, in stalno poglabljanje v nove relevantne vsebine je namreč nadvse naporno. Težava je tudi v tem, da posameznik pogosto ne ve, kaj si želi, dokler mu tega nekdo pač ne postreže v obliki nove plošče, knjige ali filma. Človekova želja ni vsemogočna in vsevedna. Neprestano ugibanje, kaj si želimo gledati, poslušati in brati, lahko na posameznika, sicer vpetega v dinamični ritem vsakdana, deluje bolj utesnjujoče kot osvobajajoče.

O učinkih tega, da na podlagi želje sami kuriramo svoj izbor, priča izkustvo Amazona. Knjige, ki jih ta priporoči svojim uporabnikom glede na njihove prejšnje preference, so pogosto zelo čudne, kot da algoritem, ki presoja naše izbire, ni pretirano dojemljiv. V razmerju do tega brskalnika in spletne trgovine ponuja obisk knjigarne čisto drugačno izkušnjo, hkrati veliko bolj tvegano, ker ne daje jamstva, da bomo našli želeno, a nas po drugi strani lahko preseneti. Prav soočenje z nepričakovanim je tisto, kar odpira naše duhovno obzorje.

Marsikje po svetu institucija knjigarn izginja, z njimi pa tudi pomemben del intelektualnega življenja. V tem kontekstu se zdi knjigarna, kot je ljubljanski Konzorcij, neprecenljiva. Je dober primer, kaj tovrstna institucija prinaša v času vsesplošne preplavljenosti z možnostjo lastne izbire in pridobivanja vsebin na zahtevo.

Konzorcij je tudi v mednarodnem merilu ena najbolje založenih knjigarn, od znanosti do filozofije in leposlovja. Za različna področja priskrbi relevantne publikacije in dela izbor aktualnih knjižnih zanimivosti in uspešnic. Predpostavka tovrstne knjigarne je, da človek ne more vedeti vsega in ga zato lahko stvari še presenetijo ter da je prav, da ga presenetijo. Navadno prav dela, ki nam pridejo v roke po naključju, nehote, najbolj učinkujejo na nas, naš um in življenje. Predvsem pa je lep že občutek, da takšna institucija obstaja, da lahko kadarkoli računamo na njeno kuratorsko stabilnost, na njeno založenost in vrhunsko ponudbo. Včasih je zadovoljujoče že to, da nekdo namesto nas obvladuje množično produkcijo izdanih knjig.

Čeprav precej ljudi danes preskoči kuratorske instance, pa bo potreba po kakovostnih in kuriranih programih ostala. Uspeh muzejev sodobne umet­nosti, večje zanimanje zanje, je prav gotovo še en pokazatelj, da se čas kustosov še ni iztekel in da noče vsak opravljati mukotrpnega dela neprestanega odločanja in izbiranja. Prihodnost kinov, televizij, knjigarn itd. torej morda le ni tako črna. V svetu, ki z možnostjo lastne izbire postaja vse bolj nepregleden in kaotičen, bo pomen strokovnih programov raznolikih kulturnih institucij vse večji.

Želja ni vedno najboljši arbiter

Foto: Reuters Pictures

Prijavi sovražni govor