Zen zahaja in vzhaja

Ko sem se že pred leti pogovarjala z angleškim pisateljem Michaelom Foleyjem, avtorjem zabavne knjige o tem, v kako absurdnih časih v resnici živimo, mi je veliko govoril o budizmu. Zanj, kot je dejal, to ni religija, ampak filozofija. Povedal je, da mu je budizem, čeprav je ateist, všeč, ker v nasprotju s krščanstvom in islamom ne pozna sežiganja na grmadah, sekanja glav, inkvizicije ter sovraštva do vseh, ki niso mi ali naši. V budizmu so izkušnje največ vredne, saj je Buda tudi učil, naj nihče ne sprejme neke vere le zato, ker nekdo drug tako reče, temveč mora do spoznanja priti vsak sam, še najbolje tako, da se odpravi po svetu, odpre oči in se ves čas uči. Ironično je, je pripovedoval Foley, da je krščanstvo kot religija racionalnega zahoda v resnici izjemno iracionalna in neskladna, medtem ko je budizem, religija mističnega vzhoda, zelo praktičen, skladen in racionalen. Buda je učil, da vsako razumevanje že pomeni spremembo v človeku, če le razmišljamo, znamo ločiti dobro in zlo.

Tako kot mnogi filozofi od Sokrata naprej tudi Buda uči, da gre pri razumevanju samega sebe in pri naši transformaciji v boljšega človeka za delo, odgovornost, za dolgotrajen proces, pri katerem moramo biti aktivni in moramo sočutje vaditi vsak dan, ne le pasivno čakati, ne le ponavljati neke pozitivne afirmacije ali si zgolj zaželeti nekaj ter upati, da se nam bo vse to uresničilo. Morda prav zato, ker je najtežje misliti s svojo glavo in lažje ponavljati tisto, kar nam govorijo drugi, statistike kažejo, da je miroljubna budistična vera neprivlačna za današ­nji čas, zanimanje za druge pa ves čas narašča.

V Guardianu so v petek objavili novico, da na Japonskem počasi zapirajo budistične templje. V prihodnjih 25 letih jih bodo od 125.000 zaprli kar 77.000 – kar je v resnici največja kriza te religije, odkar je v šestem stoletju prišla na otoke iz Koreje. To se dogaja, ker templje financirajo občani oziroma vaščani, ki pa se v zadnjih letih množično selijo v velika mesta. Zato bodo preživeli le še menihi, ki živijo tam. Kar pomeni, da se Foleyjeve besede potrjujejo.

Ampak v resnici je budizem že stoletja učil o toliko različnih stvareh, ki jih danes zavedamo šele s pomočjo znanosti. Fiziki nas na primer učijo, da realni čas ni niti sedanjost niti prihodnost, ampak le mineva, samo je. Tako kot budizem, ki pravi, da je občutenje trenutka in sedanjosti najpomembnejša kategorija. Kako svoje misli preusmeriti v ta trenutek, je največja mojstrovina zenovskih mojstrov, ki jo vadijo vse življenje.

Bolj ko nevrologi poznajo delovanje možganov, bolj jasno tudi postaja, da je Buda na neki poseben način zelo jasno vedel, kako delujejo človeški možgani. Budizem se je od nekdaj ogreval za strukturo in delovanje duha. Znanstveniki danes recimo ugotavljajo, da kadar smo žalostni, a se vendarle potrudimo nasmejati, v resnici postanemo srečnejši, saj so naše obrazne mišice tesno povezane z reakcijo v naših možganih. Če recimo na Tajskem pogledamo obraze ne le budističnih nasmehov, ampak tudi ljudi na ulici, bomo videli, da imajo ustnice vedno oblikovane v nasmeške in da so vedno prijazni.

Tudi dalajlama – moderni mož – se že dolgo ogreva za nevrologijo. Zato je nekoč ameriškega nevrologa Richarda Davidsona vprašal, zakaj vedno preučuje le možgane ljudi, ki so depresivni in anksiozni. »Zakaj ne preučite možganov tistih, ki so sočutni in prijazni?« In tako je nevrolog v svoj laboratorij pripeljal nekaj budističnih menihov ter »pogledal« v njihove možgane v času meditacije, ko so bile njihove misli usmerjene le v ljubezen in sočutje, druge misli pa so, kakor to znajo le najboljši zen mojstri, odgnali iz glave. Nevrologi so opazili, da so bili ob teh mislih osvetljeni vsi tisti predeli možganov, ki so aktivni takrat, ko smo srečni. Prav tako so zaznali, da so v takšnem stanju, če zapišem zelo laično, možgani zelo povezani z drugimi organi v telesu, predvsem pa močno spodbudijo naš imunski sistem. Če smo dobro, smo bolj zdravi, pravi Richard Davidson, kar je morda najboljša dieta, ki so jo privoščimo. Še posebno je primerna za ta čas, ko v zraku visi srednjeveška miselnost, prezir do drugih, pranje možganov, zloraba krščanske vere. Samo če ne mislimo kot množica, znamo ločiti dobro in zlo, je govorila Hannah Arendt, ko je svarila pred nacizmom.

Zenovski mojster pa je še bolj preprosto rekel: tisti, ki verjame, je srečen, tisti, ki dvomi, je moder.