Z Noro Ephron. To je moj odgovor na vprašanja, kot so recimo tista: s katero pisateljico bi najraje ostali v pokvarjenem dvigalu, s katero bi najraje šli na večerjo, zraven katere bi najraje sedeli na letalu na poti čez Atlantik ... Vse, kar je ta ameriška pisateljica in scenaristka napisala ali rekla, se mi je vedno zdelo tako dobro, tako zabavno, tako pametno, tako zvito preprosto. Tako žensko v najboljšem pomenu vseh besed. Zato vem, da bi bila odlična družba za klepetanje. O ne najbolj ugodnih trenutkih življenja, kot sta recimo staranje ali ločitev, je znala povedati res dobre stvari. Recimo: »Oh, kako mi je žal, da takrat, ko sem bila stara šestindvajset let, nisem nosila bikinija kar celo leto. Če to bere kakšna mlada punca, ji priporočam, da takoj zdrsne v bikini in ga ne sleče, dokler ne bo stara štiriintrideset let.« Ali pa: »Pazite se moških, ki jokajo. Res je, da so moški, ki jokajo, občutljivi in v stiku s svojimi čustvi, vendar so edina čustva, do katerih so občutljivi, njihova lastna.« Na vprašanje, kaj jo onesrečuje, pa je odgovorila: »Neokusno kosilo za zelo dolgo mizo, okoli tebe sedijo ljudje čisto brez smisla za humor, z drugega konca mize pa se ves čas sliši glasen krohot.«
Nora Ephron, ki je pred kratkim pri enainsedemdesetih letih umrla, je napisala scenarij za film Ko je Harry srečal Sally, eno boljših romantičnih komedij z že ponarodelimi dialogi. Prav tako je avtorica zgodb za filme Silkwood, Romanca v Seattlu ter seveda Julie in Julia, biografski izdelek o ameriški avtorici kuharskih knjig in televizijski kuharici Julii Child. Sama je namreč zelo rada kuhala. Že leta 1983 je napisala Heartburn, zabavno knjigo o težki ločitvi od svojega moža, znanega novinarja Carla Bernsteina, ki je s kolegom Bobom Woodwardom razkril afero Watergate. Tudi Bernstein je imel afero, in sicer z Norino znanko. Nora je bila takrat visoko noseča, nosila je njunega drugega otroka. V knjigo, polno žalostnih dramatičnih prizorov in joka, je vključila odlične kuharske recepte. Grenke in sladke. Po tem njenem delu so posneli film z Meryl Streep in Jackom Nicholsonom v glavni vlogi. »Če pripravljate film o tem, kako ste šli skozi težko ločitev in vas je mož nemarno varal, vam predlagam, da se potrudite, da vas bo v njem igrala Meryl Streep, verjemite mi, veliko bolje se boste počutili.« Pozneje je diplomirance ene od ameriških univerz, ki so si zaželeli, da jih z govorom pospremi v življenje odraslosti, nagovorila: »Vaše življenje bo čisto drugačno, kot ste si ga zamislili, ampak presenečenja so dobra. In naj vas ne bo strah: vedno si lahko premislite. Jaz bom že vedela, imela sem štiri kariere in tri može.« Najprej jim je sicer povedala nekaj o čudežnem nedrčku in o tem, da v življenju ni vedno najbolje, če si dama. Si predstavljate, da bi vam ob koncu fakultete nekdo dal tako sočen nasvet?
Njena mama je bila scenaristka v Hollywoodu, in kadar koli se je k njej še kot otrok zatekla s kakšno težavo, ji je razložila, da ji je zdaj sicer hudo, ampak nekega dne bo to zelo dobra zgodba. Nora si je za vse življenje zapomnila, da če ti zdrsne na bananinem olupku, se ti bodo ljudje sicer smejali, ampak že naslednji dan boš lahko nekomu povedal, kako ti je zdrsnilo na bananinem olupku, in se ti bo smejal. Takrat bo to tvoja zgodba.
Najprej je bila novinarka. Med drugim je pisala za Esquire ter New York Times in v enem od svojih zadnjih člankov se je poklonila temu, za mnoge od nas še vedno velikemu poklicu. Novinarstvo se ji je še vedno zdelo romantična profesija. Morda sicer manj kot nekoč, ko ni bilo pomembno, ali si bil reven ali bogat, urednik ali praktikant. Edino, kar je res štelo, je bila resnica.
V tem času, ko se zdi, da ženskost izgublja svojo iskrivo in spontano ostrino, bojevitost in inteligenco, ko je politika vedno bolj impotentna in nezanimiva, ko so mnoge ženske revije zgolj kisli tabloidi poneumljanja, ko nas nažirajo krize vseh vrst, so Norine vitalne in svobodne misli tu za to, da nam dajo moč, da razmišljamo s svojo glavo. In se hitro poberemo, če nam zdrsne na kakršnem koli olupku.
V svoji zadnji knjigi Ne spomnim se ničesar je napisala, česa po smrti res ne bo pogrešala. Med drugim: suhe kože, e-maila, ankete, v kateri kar 32 odstotkov Američanov verjame v kreacionizem, okrogle mize z naslovom Ženske pri filmu.
Zdaj, brez nje, atmosfera sveta pogreša Norin božji delec, ki je bil najlepši takrat, ko se je modrost spogledala s humorjem. In zažarela.