Zgodbe izpod Triglava: Dvojno razočaranje

Primer rušenja črne gradnje v Bohinju ni utrdilo vere v pravno državo.

Objavljeno
21. november 2013 13.18
Rušenje črne gradnje v Bohinju
Blaž Račič, Jesenice
Blaž Račič, Jesenice

Rušenje hišice nedaleč ob Bohinjskega jezera je ostalo ohranjeno le še v spominu, a se je kljub temu treba še nekoliko ozreti na ta dogodek in dogajanja, ki so ga spremljala. V njem namreč lahko najdemo en pomemben in doslej spregledan poudarek, ki razgalja slovenskost.

Ne nalašč je bilo spregledano precejšnje razočaranje. Državljan je bil namreč razočaran nad državo; deloma upravičeno, deloma neupravičeno. Pravni, sodni, inšpekcijski in drugi podobni postopki so za malega človeka prezahtevni, predragi, predolgi, zato je boj z državo zgolj donkihotski boj z mlini na veter. Lahko se jim upiraš, a kakor koli že obrneš, potegneš kratko, je bilo sporočilo, ki so ga doumeli Darko Kuzmič in njegovi prijatelji. Torej državi (ki jo tvorijo državljani, tudi Darko Kuzmič) se običajni državljan sam ne more upreti. Vendar to še ni zadosten razlog, da bi bil Darko razočaran.

Darko je večkrat izpostavil (in ne le on), da je pot do rušenja črne gradnje »uglednega« člana družbe, ki ima dobro službo, dobro plačo ter uživa relativno visok standard, precej, precej daljša. Vožnja po ovinkih na potovanju skozi pravno državo za »ugledneže« tudi v najbolj odročne predele traja skoraj celo večnost, uglednežev vlak se praktično cijazi, vlak malega človeka na poti do rušenja črne gradnje pa drvi kot ekspresni vlak. Torej Darko Kuzmič, ki je zadnja leta živel v svoji preprostosti in ni pričakoval vožnje z ekspresnim vlakom (pravnosti) do rušenja črne gradnje, je razočaran, ker so ga v tem primeru spustili v prvi razred, uglednežu pa so odmerili mesto zgolj v tretjem razredu. Darko je, tako kot številni drugi državljani, lahko upravičeno razočaran.

Drugi del njegove osebne zgodbe, ki mu je prineslo drugačno, recimo mu slovensko razočaranje, pa ima korenine v času osamosvajanja Slovenije, ko so tedanji zsmsjevci prihajali v Bohinj, se tam veselili uspehov in kovali načrte za naprej. Darko je bil pri tem zgolj za statista, pa vendar kljub vsemu dovolj blizu dogajanja, da je videl, kako si mladi politiki državo delijo kot plen. Za vsakega bo nekaj ostalo, le če si zraven. In Darko je bil zraven; danes se teh dni spominja z nostalgijo.

In v času, ko je sam poskušal rešiti svojo hiško pred grdimi inšpektorji, se je Darko spomnil svojih nekdanjih kolegov in računal na njihovo pomoč. Vendar od propadle LDS ni ostalo nič. Politika se je spremenila, nosilci političnih funkcij so se zamenjali, prišli so drugi, Darko pa je, kar je ugotovil med trajanjem inšpekcijskega postopka, ostal tudi brez te, neformalne zaslombe. Ostal je sam na čistini, čeprav je na tiho računal, da mu bodo nekdanji kameradi le kaj »zrihtali« in preprečili rušenje.

Darko zdaj z grenkim priokusom spoznava, da pravna država (občasno) deluje, in je razočaran, ker ga je prizadelo osebno; hkrati so odpovedali tudi njegovi neformalni kanali vplivanja, čeprav ti v Sloveniji še naprej delujejo – vendar s pomembno razliko – očitno zgolj za izbrance.