Zgodbe z vzhoda: Dan kot vsi drugi

Kim bo obnovil pogajanja z Južno Korejo, od česar je odvisen njegov obstoj.
Objavljeno
08. januar 2018 20.32
AP Explains Koreas Tensions
Zorana Baković
Zorana Baković
Opazovalci dogajanja v Pjongjangu so pred koncem lanskega leta radovedno čakali, da se pojavi severnokorejski tiskani koledar za leto 2018. Bili so namreč prepričani, da bo vse to, kar je država leta 2017 dosegla pod neposrednim poveljstvom vodje Kim Džong Una, končno zadosten vzrok, da bodo njegov rojstni dan razglasili za državni praznik.

Ko je koledar prišel iz tiska, je bilo opaziti dve stvari. Prvič, 8. januar je še naprej natisnjen s črno barvo, kar pomeni, da še vedno ni praznik. Drugo, ilustracije v vsakem posameznem mesecu nimajo več propagandnega naboja, kot so ga imele prej. Namesto mišičastih delavcev, strogih vojakov in partijskih komisarjev so na fotografijah pejsaži zimskih parkov in pomladnih hribov, pura, pečena na ameriški način, ter na žaru pečena jegulja na parjenem rižu. Čisto običajen kič.

Vse to je še en znak, da se Severna Koreja spreminja. Nekako.

Kljub 16 izstrelitvam balističnih raket in še enemu jedrskemu poskusu (šestemu po vrsti) v lanskem letu pa Kimov dan skromno zavrača postati praznik. Kljub vsem grožnjam, poslanim na ameriški naslov, in spreminjanju Pjongjanga v središče svetovne pozornosti ostaja 8. januar neopazen, črn datum. Zakaj?

Kot ponavadi sta možna dva odgovora. Morda je tako zato, ker se propagandni aparat še ni odločil, ali bo za leto Kimovega rojstva izbral 1984, ko je, kot trdi njegova teta, prišel na svet, ali pa 1982, ki bi se bolje umestilo v številčno estetiko polnih desetic. Kim bi bil tako natanko 40 let mlajši od svojega očeta Kim Džong Ila, od dedka Kim Il Sunga pa bi ga ločilo okroglih 70 let.

Drugi vzrok pa bi bil lahko ta, da Kim najbolje ve, da njegovo poslanstvo še ni končano. Najprej bo obnovil pogajanja z Južno Korejo, od česar je v praksi odvisen njegov lastni obstoj, zatem pa bo verjetno preizkusil vsaj še eno, najmočnejšo raketo in vsaj še eno, najmočnejšo vodikovo bombo. Samo tako, da bo prepričan, da je Amerika dojela, s kom ima opraviti. Nato lahko postane svetnik. Ali pa kandidat za Nobelovo nagrado.

Vendar je pri vsem skupaj nevarno nekaj drugega. V svetu izgubljenih iluzij, v katerem je vedno bolj prisoten dvom o mentalnem zdravju demokratično izvoljenih državnikov, postaja Kim Džong Un, kot je to povedal neki indijski komentator, »vitez nove generacije revolucionarjev«. Kitajska ne samo da ni dovolj prepričljiva protikapitalistična trdnjava na poti ameriškega imperializma, ampak tudi vse bolj tekmuje z Ameriko za naslov globalnega hegemona. Che Guevara in Fidel Castro sta samo še podobi za filme romantičnega idealizma. Vse se nekako ureja v smeri, da bo Kim Džong Un s svojimi 34, 35 ali morda 36 leti starosti prevzel zastavo nedokončane revolucije, katere cilj ni več znan. Ve se samo, proti čemu se je začela. Kam bi nas lahko pripeljala, pa lahko zgolj ugibamo iz bogatih zgodovinskih izkušenj.

Ko bodo odposlanci obeh Korej danes ponovno sedli za pogajalsko mizo, lahko upamo, da bo vsaka ura več, ki jo bodo preživeli skupaj, odgnala za korak stran nevarnost vojne, ki visi nad našimi glavami. Pravi uspeh ne bi bila samo denuklearizacija, ampak tudi dekimizacija Severne Koreje. Tako da ne bo nihče več med rafali bežal iz nje, da v njej ne bo nihče več stradal in da bo rojstni dan čisto osebna stvar. Dan kot vsi drugi.