Tiskane izdaje
Medtem ko je bilo po Bangkoku zadnje dni slišati jok državljanov, užaloščenih zaradi smrti kralja Bumibola, ki ga redko omenjamo brez oznake »oboževani«, je bila Tajska podobna Severni Koreji. Tudi na ulicah in trgih Pjongjanga so ljudje podobno ihteli, potem ko je leta 2011 umrl Kim Džong Il, severnokorejski vodja, ki so mu pravili »ljubljeni«.
Za čem ljudje tako zelo žalujejo, kadar umrejo monarhi, diktatorji ali mogočneži? Se jim zdi, da izginja del njihove identitete, in se bojijo, kakšna bo prihodnost brez »očeta naroda«? Ali so med gledanjem na isti portret na vseh zidovih sami sebe prepričali, da imajo radi ta obraz in da se celo počutijo varnejše, ko jih gleda z višin?
Ne glede na to, da si Tajska in Severna Koreja po ničemer nista podobni, je njuna skupna točka lese majeste – zakon, ki ščiti tajskega kralja in njegovo družino pred obrekovanjem, tudi če gre samo za nedolžen humor. Tudi evropske monarhije imajo podoben zakon, vendar vas lahko na Nizozemskem ali Norveškem zaradi žalitve monarha obsodijo največ na pet let zapora, na Danskem do štiri mesece, na Tajskem, v eni najbolj zrelih demokracij v Aziji, pa vas lahko pošljejo v zapor za kar 15 let.
V dneh po Bumibolovi smrti so aretirali več ljudi in jih obtožili žalitve kraljeve družine, nekatere samo zato, ker so na facebooku komentirali vedenje njegovega sina Mahe Vadžiralongkorna ali splošno formo 96-letnega regenta, generala Prema Tinsulanonde. Tudi v Severni Koreji so pred petimi leti nekateri morali prestati zasliševanje ali celo oditi v delovna taborišča za prevzgojo, potem ko so po posnetkih ugotovili, da niso jokali za ljubljenim vodjo. Toda vse takšne primere lahko hitro pojasnimo z razlago, da gre v tej državi za »represijo«, kako pa pojasniti, da so na Tajskem sami prebivalci Phuketa odšli na ulice in zahtevali od policije, naj aretira sina lastnika prodajalne sojinega mleka, ker ni dovolj vljudno omenjal kraljevega imena?
World Economic Forum (WEF) je naredil zanimivo raziskavo in pokazal, da v številnih državah v razvoju avtokratski voditelji uživajo večjo podporo kakor tisti, ki prisegajo na demokracijo. Predsedniki in najvišji politični predstavniki v Srednji Aziji ali v državah Perzijskega zaliva, so ugotovili med raziskavo WEF, na splošno veljajo za moralne ali vsaj za borce za moralno družbo, politike v Braziliji, Paragvaju ali Romuniji pa opisujejo kot ljudi z najnižjimi etičnimi načeli. Celo na Kitajskem, kjer vedo, da je predsednik eden najbogatejših ljudi, izračun, ki pokaže, da tako veliko denarja nikakor ni mogel prihraniti s svojo plačo, ni dovolj, da bi mu ljudje začeli manj zaupati.
Ljudje v državah z volitvami čedalje pogosteje glasujejo za mogočneže predvsem zaradi ekonomske tesnobe. Ljudi je strah prostega trga, odprtih meja, necenzuriranega disidenstva pa tudi razdeljenosti lastne družbe. Zahtevajo zaščito z močno roko. Toda kaj bi storila Severna Koreja, če bi lahko izbirala? Kaj bi Tajska naredila, če bi dobila priložnost za to, da se konča monarhija? Če mislite, da bi na vrat na nos obrnili hrbet »priljubljenemu« kralju ali »ljubljenemu« vodji, pomislite na poskus z ribami v kletki. Če jim po dolgem času odprejo vrata, ne izplavajo na svobodo. Držijo se znanega ujetništva.
