Tiskane izdaje
Kadar Kitajci pridejo na našo celino, njihova strategija »enega (gospodarskega) pasu, ene (svilne) poti« sama sebi gradi mostove do evropskega srca. Prvi je pred tremi leti nastal nad Donavo in jo preskočil od Zemuna do Borče. Drugi stoji nad fjordom pri norveškem mestu Narvik in je precej skrajšal evropsko avtocesto E6, ki povezuje Norveško in Švedsko.
Tretji most bodo Kitajci končno gradili znotraj meja Evropske unije. To bo most čez Malostonski zaliv v Dubrovniško-neretvanski županiji, kjer so ga že začeli in nato nehali graditi, nekaterim v Bosni in Hercegovini pa se zdi sporno že to, da sploh obstaja. Pelješki most na Hrvaškem bo skratka gradil državni konzorcij pod vodstvom družbe China Road and Bridge Corporation (CRBC) in s podporo skladov EU. Če bi uporabili športni izraz, bi rekli, da so Kitajci prvič zmagali v gosteh, in to proti tekmecem iz Avstrije in Italije, ki so na razpisu predstavili nekoliko dražjo ponudbo.
Potem ko je Bruselj, kakor pravijo hrvaški mediji, končno odprl vrata azijski sili, in to po dolgotrajnem lobiranju in prepričevanju, da gre kratko malo za najboljšega partnerja za tako zahteven projekt, bo simbol »pasu in poti« spet postal most.
To je ena najljubših besed Kitajcev v sodobnem jeziku njihove diplomacije in gospodarske ekspanzije. Most povezuje in združuje, podira ovire in ustvarja poti v prihodnost. Državnike sodobnega sveta je tako mogoče razdeliti na tiste, ki gradijo zidove, in tiste, ki gradijo mostove. In malokdo dvomi o tem, katerim od njih bo pripadlo to veličastno stoletje.
Potem ko so odprli »kitajski most«, kakor pravijo tistemu med Zemunom in Borčo, se je pokazalo, da so ga gradili z zastarelo tehnologijo in drugorazrednimi materiali. In ker večina pogodb s kitajskimi državnimi podjetji ostaja daleč stran od oči javnosti, še vedno ni jasno, ali se je to zgodilo zaradi lokalne korupcije ali ošabnosti mogočnega graditelja.
Odločitev o tem, kdo bo gradil Pelješki most, so objavili samo nekaj dni po tem, ko je francoski predsednik Emmanuel Macron med obiskom v Pekingu opozoril, da mora biti »svilna pot« dvosmerna in da mora biti Evropa odprta za tuje (beri: kitajske) naložbe samo, če ji bodo dolgoročno koristile. Hrvaški projekt resda ne spada med kitajske naložbe, vendar jih bo gotovo omogočil in spodbudil, saj je vsem že zdaj jasno, da se ambicije Pekinga ne bodo končale pri Pelješcu. Že zdaj namreč omenjajo obnovo pristanišča na Reki, graditev proge Reka-Zagreb-Budimpešta, podaljšanje jadransko-jonske avtoceste in pomemben kitajski vpliv, ki bi se kot strateški most razširil čez meje EU ter vso balkansko regijo spremenil v pas, pot in most, ki bi omogočil, da bi se Evropa vključila v kitajsko stoletje.
Zakaj bi sploh bili nezaupljivi do tega? Predvsem zato, ker s podjetji, kakršno je CRBC, prihaja še več države, in to takšne države, kakršne si ne želimo. Nepregledne pod krinko poslovnosti, monolitne v imenu učinkovitosti, ekspanzionistične z izgovorom globalizacije. Nazadnje bomo, kakor je rekel Nikita Hruščov, z njo dobili tudi politike, ki obljubljajo mostove tudi tam, kjer ni reke. Ne, hvala.
