Zgodbe z Vzhoda: Poredni otroci

Od osemnajstletnikov se pričakuje, da bodo radovedni in uporniški, ne pa tudi, da v tuji državi prosijo za politični azil. Ko pa ima nekdo 20 let, je povsem običajno, da ima politična stališča in da brani svoje ideale. Ni pa običajno, da je na črni listi nezaželenih opozicijskih aktivistov. Ali pa so morda prav to leta, ko je treba prebuditi revolucijo?

Osemnajstletni Singapurec Amos Yee in 20-letni Hongkonžan Joshua Wong sta ob vsaki priložnosti poudarjala, kako je med njima več razlik kot podobnosti. Kljub temu pa ju povezuje močno prepričanje v demokracijo, za katero sta pripravljena žrtvovati mladost.

Podobna sta si tudi v tem, da sta trenutno oba poražena.

Amos je prejšnji teden dobil azil v ZDA. V rodnem Singapurju so ga dvakrat zaprli, ker je na svojih video-blogih domnevno »poniževal religijo in žalil pokojnega očeta republike« Lee Kuan Yewa.

Joshuju Wongu so prepovedali vstop v LR Kitajsko, ki bi morala biti njegova domovina. Ker je oseba s pekinškega »črnega seznama«, so ga lanski oktober priprli na Tajskem ter ga deportirali nazaj v Hongkong. V Bangkoku je želel nagovoriti študente ter z njimi deliti izkušnje glede »gibanja dežnikov«, ki je leta 2014 dvignil na noge hongkonško mladino. Nameraval je spregovoriti o pomembnosti demokracije za zdravo družbo. Prav gotovo ni imel lepih besed za stabilizacijsko navezo med korumpirano vojno hunto in kompromitirano monarhijo.

Medtem, ko se v Singapurju ne dogaja nič, kar bi kazalo na konec avtokracije Stranke narodne akcije (PAP), pa Hongkong kakor da se vse bolj oddaljuje od neposrednih volitev vodje lokalne vlade. Zastavlja se vprašanje, ali imajo otroci kakršna sta Amos in Joshua kakšno možnost, da vrneta prihodnost v roke mladih, ki jih avtokrati prepričujejo, da je blagostanje pomembnejše kot svoboda govora in da je nacionalizem bolj vreden kakor pa pravica do volitev?

Indeks demokratičnosti, ki ga je ta mesec objavila Economist Intelligence Unit, kaže, da zgolj 4,5 odstotka svetovnega prebivalstva živi v pravih demokratičnih sistemih. Okoli 45 odstotkov ljudi živi v državah, kjer demokracijo ogrožajo korupcija, kršitve človekovih pravic ali omejevanje svobode govora. Okoli 33 odstotkov človeštva živi pod avtoritarnimi režimi.

Med prvimi desetimi najbolj konkurenčnimi gospodarstvi sveta sta samo Singapur in Hongkong nedemokratična. Vse do kred kratkim je veljalo, da je sprejemanje demokratičnih vrednot predpogoj za obstanek azijskih tigrov, vendar pa se je zdaj pokazalo, da avtokracije bolje rokujejo s krepitvijo konkurenčnosti svojega gospodarstva. Kaj torej sploh hoče ta mali Amos Yee, ki neustrašno (in z razlogom vulgarno) izziva dobrohotnega diktatorja države? In kaj namerava doseči ta suhljati Joshua Wong, ki se je izprsil proti veliki Kitajski in velikemu kapitalu ter ponovno grozi z množičnimi demonstracijami za neposredne volitve vodje lokalne vlade?

Ali sta samo poredna otroka razvite Azije ali pa nova borca za ideale, ki smo jih opustili? Govorita o družbeni pravičnosti, sklicujeta se na nekakšno moralo v politiki ter prepričujeta ljudi okoli sebe, da politika sploh ni tako zapletena, ker se nanaša na stvari iz našega vsakdanjega življenja. In ne odnehata, tudi ko se zdi, da sta izgubila, sta še naprej prepričana v svoje ideale. Morda zato, ker se zavedata, da je vrnitev v prihodnost demokracije edino upanje za njihovo že napol izgubljeno in povsem izdano generacijo.