Zgodbe z vzhoda: Štetje ovac

Učenci petega razreda osnovne šole v Nanchongu (kitajska pokrajina Sečuan) so morali na preizkusu znanja iz matematike reševati tole nalogo: »Če je na ladji 26 ovac in deset koz, koliko je star kapitan ladje?« Otroci, rojeni v 21. stoletju, se niso pustili zmesti. »Vemo samo to, da je starejši od 18 let, saj mladoletniki ne smejo upravljati ladje,« je odgovoril neki učenec. »Kapitan je star 36 let in je velik narcis, zato se skupno število živali ujema z njegovo starostjo,« je ugotovil drugi.

Kitajski profesor matematike niti sam ni poznal odgovora. Z vprašanjem je pripravljal otroke na svet, v katerem stvari niso več logične, vendar kljub temu vse temelji na neki filozofiji. Rešitve sodobnih težav je zato treba iskati zunaj okvirov danih rešitev. Tako se je treba lotiti tudi vprašanja, kdo bo usmerjal globalno politiko v letu, ki je že zelo dinamično zaigralo na žici, razpeti nad prepadom. Kadar pomislimo na državnike, moramo vedeti, da za mnogimi od njih stojijo filozofi, in če preberemo katero od del, ki navdihujejo politike, bomo razumeli, zakaj ima vsak od njih na svoji ladji toliko ovac in včasih tudi kakšno kozo.

Začnimo na vzhodu. Predsednik Xi Jinping je svoje filozofske korenine seveda poiskal na svojih tleh. Po mnenju harvardskega profesorja Patricka Mendisa je določil, da bo cilj tretje revolucije obnoviti DNK kitajske starodavne kulture hierarhične avtoritete, zato se je odločil, da bo okoli svoje Kitajske postavil zid ustavnega konfucijanstva, ki jo bo ščitil pred zahodnimi vrednotami in jo usmeril nazaj od nacije k civilizaciji s svojim pojmovanjem trga in gospodarstva, svobode in demokracije.

Če je res, da predsednik Vladimir Putin svojo politično doktrino povezuje z ruskim filozofom Aleksandrom Duginom, se bo kmalu pokazalo, zakaj je »strateško prijateljstvo« med Moskvo in Pekingom obsojeno na ponavljanje zgodovine, v kateri sta velikanski sosedi sklepali zavezništva in nazadnje postali sovražnici. Dugin pridiga o ruskem vodenju »evrazijskega gibanja« in celo o vzpostavitvi novega evrazijskega imperija. In čeprav bi bil cilj imperija rušiti atlantske povezave in odpraviti strateški nadzor ZDA, ta zamisel nasprotuje kitajski »svilni poti«, ki že poteka čez nekdanje sovjetske dežele in z njih briše sledove nedavne preteklosti.

Ko ameriška kolumnistka Olivia Goldhill razmišlja o filozofih, ki bodo vplivali na leto 2018, ugotavlja, da je Emmanuel Macron tako po svojem političnem besedišču kot po svojem političnem vedenju povezan s Paulom Ricoeurom, velikim francoskim hermenevtičnim fenomenologom, čigar misel omogoča francoskemu predsedniku, da je hkrati tako na levi kot na desni strani. Evropska unija sledi viziji Jürgena Habermasa, ki prav tako sledi vsakemu koraku njenega razvoja in opozarja, kaj vse bi izgubili, če bi dovolili, da bi propadla.

Nazadnje se moramo vprašati, katerega filozofa ceni ameriški predsednik Donald Trump. Morda bomo to izvedeli med njegovim prvim govorom o razmerah v državi v torek v kongresu. Ali je morda to vprašanje najbolj podobno tistemu o ovcah, kozah in kapitanu ladje? Še enkrat premislimo: je to konec ali začetek logike nove dobe?