Tiskane izdaje
»V nobenem primeru in na nobenem dogodku predsednik ne bi smel piti tega, kar mu nalijejo v kozarec na banketih!« Takšno sporočilo je Alexander Haig, nekdanji pomočnik Henryja Kissingerja, zapisal v telegramu, poslanem predsedniku Richardu Nixonu, ko je ta 21. februarja 1972 pristal na pekinškem letališču in se je na Kitajskem začel njegov obisk, ki je spremenil zgodovino.
Haig je vedel, da Kitajci nazdravljajo z maotaiem, in se bal, kako bo to žganje iz sirka z več kakor 50 odstotki alkohola vplivalo na Nixona in njegove pogovore s kitajskimi gostitelji.Vendar ni imel izbire. Že prvi večer je kozarček v roki tedanjega kitajskega premiera Zhou Enlaia pozival Američana, naj se odloči: ali bo prijatelj Kitajske in sprejel gostiteljev »gan-bei« (dobesedno: »osušimo kozarec«) ter z enim požirkom izpil strupeno močno pijačo ali pa bo z zavrnitvijo alkohola (ki mu sicer na splošno ni bil preveč všeč) potrdil, da med državama ni dovolj zaupanja, da bi bil pripravljen pogoltniti prozorno tekočino, ki ima močan vonj in o kateri se ne ve, kako bo delovala na glavo racionalnega zahodnjaka.
Nixon je popil maotai. Naslednji dan je med srečanjem z Mao Zedongom izjavil, da je njegov obisk v Pekingu spremenil svet. To je bilo natanko pred 45 leti. Takrat, ko je spil maotai, je Nixon postavil temelje novega obdobja s transparentom: »America First«.
»Nočemo zidov med narodi,« je izjavil ameriški predsednik na Kitajskem zidu, in tako se je začela največja revizija globalne ureditve v 20. stoletju. Z njo se je končala hladna vojna, Kitajska pa je stopila na prag radikalnih reform komunizma. Tako so pospešili vsestransko globalizacijo.
Nixon je vedel, da svet ne more biti varen, dokler se Kitajska ne bo spremenila. Zato je popil maotai. Toda štiri desetletja in pol zatem svet ni varen in v neskončnost lahko naštevamo razloge za takšno stanje. Ni varen, ker je Kitajska v bistvu ostala enaka? Ne bo varen, dokler se ne bo spremenila Severna Koreja? Ni varen, ker je Amerika izgubila kompas? Ali morda zato, ker je dolgo stal na eni nogi in je med iskanjem boljše opore zdaj izgubil odrešilno ravnotežje?
Za zdaj nihče ne ve, kako se bo vzpostavila takšna geopolitična simetrija, ki je dolgo omogočala mir in razvoj, in kdaj. Jedrsko orožje ni več dovolj dobro ravnotežje, saj ga je preveč. Rožnati mit o demokratičnem raju in črna grožnja z diktatorskim peklom sta se razpočila kakor balon, njuni barvi sta se razlili in premešali med seboj.
In kaj bomo zdaj? Ne vemo, kdo bo spil maotai in se povzpel na zid, da bi vzkliknil: »Nočemo več zidov med narodi!«, vendar nas je Severna Koreja opozorila, kje bi se to moralo zgoditi. Zdaj si je težko predstavljati, da bi katerikoli ameriški predsednik na vrhu gore Paektu, ki varuje mit o nastanku komunistične dinastije, spil prozorno tekočino ostrega vonja. Kaj, če je strupena? Toda prav zdaj, ko se svet zrcali v kozarčku duševnega strupa, dovolj močnega, da lahko uniči globalni mir, je najpomembnejši državniški pogum, ki bi omogočil, da bi se pogovarjali s tistimi, ki se zdijo najnevarnejši. In spili strupeno močno žganje, zaradi katerega se podirajo zidovi in rušijo gore, svet pa postaja spet dovolj širok, da mu lahko na čelo zapišemo: človek na prvem mestu.
