Zgodbe z vzhoda: Svoboda človeka ali trga?

Edina ideologija, ki ji je na Kitajskem v obdobju po Mao Zedongu uspelo nadomestiti marksizem in zapolniti luknje, ki jih je v politični in družbeni stabilnosti naredila razbita utopija, je bila v zadnjih desetletjih vera v prosti trg. V objem jo je sprejela prav Komunistična partija, nanjo obesila Deng Xiaopingovo parolo »slavno je biti bogat« in pustila, da se je razvila do svoje najvulgarnejše oblike.

Kitajci so trgovali noč in dan in vse je bilo na prodaj. Od poceni hlač do najhitrejših vlakov, od piratske konfekcije do najdaljših mostov, od ukradenih otrok do najbolje izobraženih možganov.

Tudi komunizem je bil nekoč smiseln, samo če se je širil po vsem svetu, zato jim ni bilo težko sprejeti globaliziranega trga. Trgovci vseh dežel so se združili prav tam, kjer so kapitalu najradikalneje odvzeli vse druge lastnosti, razen ustvarjanja dobička, in Kitajska je dokazala, da prosti trg ne samo, da ni povezan s svobodnim posameznikom, ampak da individualna svoboda prav na njem izginja pod pritiskom neusmiljene konkurence. In tako partiji ni več treba politično preganjati prodemokratičnih aktivistov, liberalnih pisateljev, kulturnih upornikov in prevratnih anarhistov. Dovolj je, da jih brez zaščite spusti na prosti trg. Tam bodo počasi odmrli, ne da bi se jih kdo sploh dotaknil s prstom.

Ko bo kitajski partijski in državni vodja Xi Jinping ta teden prišel v Davos, bo švicarsko smučišče postalo gostitelj svetovnega kongresa nove internacionale. Vsi za globalizacijo, globalizacija za vse! Smrt protekcionizmu, svoboda trgu! Živela kapitalinterna!

V teh časih, ko so se na čelo držav prebili liki iz poceni stripov, so nekateri Xija označili za »eno redkih odgovornih odraslih oseb, ki so še ostale na globalnem odru in poskušajo rešiti napredek, dosežen v zadnjih letih na vseh področjih, od podnebnih sprememb do proste trgovine«. Tako ga je, pravijo, treba pričakati v Davosu in zelo pazljivo poslušati vsako njegovo besedo.

Če pogledamo, kaj je bilo doseženo v zadnjih dvajsetih letih, je res treba priznati, da je prav zaradi globalizacije Kitajska skočila s sedmega mesta na lestvici gospodarskih sil na drugo mesto, Indija pa s petnajstega na sedmo. Toda težava, s katero se je treba spoprijeti v Davosu, je podobna narobe obrnjenemu globalizacijskemu plašču. Naenkrat vidimo visoko ceno, ki smo jo plačali za nesporen napredek. In če povemo, da se kitajska mesta letošnjo zimo dušijo v smogu ali da ima 57 indijskih milijarderjev v lasti toliko premoženja kakor 70 odstotkov najrevnejših prebivalcev te države, je popolnoma jasno, da je treba globalizacijo temeljito pregledati in jo poslati v popravilo. Ni več pomembno, ali bo na svetu prevladovala Kitajska namesto Amerike in ali bo komunistična sila v 21. stoletju največji rešitelj kapitalizma. Očitno je treba poiskati novo pot za vse.

Globalizacija se je spotaknila ob lastne noge, ko so kapitalu dopustili, da je uničil človeka, trgu pa prepustili, da zagotavlja pravico. Takrat je tudi sama postala ideologija, ena in vseobsegajoča, podobna religiji, ki vsiljuje svojo resnico, tudi če dejstva pravijo, da je Zemlja okrogla in se vrti. Kaj zdaj? Ne potrebujemo kitajskih lekcij o svetinjah globalizacije. Pomembneje bi se bilo vrniti k načelom humanosti. In kadar govorimo o svobodi, naj se nanaša na človeka, ne na trg.