Zgodbe z Vzhoda: Terryja za predsednika

Devetega novembra ob treh popoldne oziroma, natančneje, uro po objavi rezultatov ameriških volitev, je Terry Gou sklical najbližje sodelavce v sobo številka 501, ki se nahaja v centrali njegovega podjetja Hon Hai Precisions v Novem Taipeiju.

Vsi so domnevali, da si želi slišati njihova predvidevanja, ali bo Donald Trump prisilil Apple, da svojo proizvodnjo preseli nazaj v Ameriko. Hon Hai je namreč drugo ime za Foxconn Technology, skupino, ki na Kitajskem proizvaja iPhone, iPade in druge elektronske izdelke z vgriznjenim jabolkom. Zato je bila povsem logična misel, da je ustanovitelj industrijskega imperija zaskrbljen za prihodnost družbe in svojega premoženja v vrednosti okoli 6,6 milijarde dolarjev. Morda pa ga tudi skrbi za usodo več kot milijona kitajskih delavcev, ki jih zaposluje 12 tovarnah po vsej Kitajski.

»Kaj menite o kandidaturi za predsednika leta 2020?« je svoje svetovalce presenetil Gou. Govoril je seveda o svoji kandidaturi. Povsem očitno je bilo, da v mislih ni imel zgolj osebnostnih podobnosti s Trumpom, ampak tudi stične točke, ki povezujejo Tajvan in ZDA.

Terryja Goua že nekaj časa imenujejo »tajvanski Trump«. To je predvsem posledica njegove močne in muhave osebnosti, ki ne mara slišati odgovora »ne«, ter zaradi poslovnega vizionarstva, pomešanega s spretnostjo, ki je obema omogočila zrasti v magnata z velikim vplivom. Vendar pa so bili na mizi v sobi 501 razprostrti drugi razlogi, ki so karizmatičnega poslovneža napeljali na pot k predsedniški palači.

Tako kot Američani so tudi Tajvanci siti opcij, ki jih že več desetletij ponujata dve glavni politični stranki. Dovolj imajo demokracije, ki težave preliva iz enega lonca v drugega ter nikakor ne najde rešitev za vse večje nezadovoljstvo v družbi.

Skratka, tudi Tajvanci bi lahko bili, tako kot Američani, naklonjeni tajkunu (beseda izhaja iz japonskega šogunata, v katerem je označevala »velikega vladarja«, ki je bil pomembnejši od cesarja), ki ne pripada nobeni barvi določene politične usmeritve in je tudi sam jezen na administracijo ter njeno odlašanje pri kakršnemkoli odločanju. S samozavestjo stvarnika, ki je že ustvaril svoj pozlačen svet in samega sebe okronal za nespornega vladarja svojega cesarstva, je pričel udrihati po politični srenji. S tem ne izziva samo dveh velikih strank, ampak tudi državljane, ki so raztreseni med njunima onemoglima opcijama. Zastavlja jima namreč vprašanje: »Ali ste se pripravljeni odreči svobodi, da bi dobili pravico do nečesa, za kar ne vem, kako se imenuje, ker nisem politik?« Pravico do zanesljive zaposlitve? Ne. Pravico do socialne zaščite? Ne. Pravico do eksistencialne varnosti? Ne. Pravico do iluzije, da bo vse dobro, saj se bo kralj Midas dotaknil tudi vaših življenj ter jih pozlatil. Ne preostane vam torej drugega, kakor da ste otrpla figurica v njegovem novem in pozlačenem akvariju brezmejne samovolje.

Tako kot Trump, tudi Terry Gou naznanja konec obdobja, ki se je bolj naslanjalo na uravnotežene sisteme kot na močne osebnosti. Na tak način gremo naprej tako, da korakamo nekaj desetletij nazaj. S to razliko, da so sredi 20. stoletja novi svet ustvarjali revolucionarji in vojskovodje, zdaj pa bi še novejši svet radi oblikovali poslovneži. Ima kdo kaj za pripomniti?