Tiskane izdaje
Potem ko smo dočakali Trumpa, poslušali njegov govor in vsaj nekateri od nas vzkliknili, da je podoben tistemu zloveščemu Miloševićevemu »miroljubnemu« pozivu »nebeškemu narodu« k vojni proti vsemu svetu, je težko, da ne bi dobili vtisa, da nekaj časa, morda celo za zmeraj, ne bomo več živeli v ameriškem svetu.
Batman je priletel v Belo hišo. Zdi se, kakor da ima McDonald's že nekoliko drugačen okus. In Hollywood se glede na odzive filmskih zvezdnikov spreminja v revolucionarno jedro, od koder razočarani gverilci vzklikajo obupane parole. »To ni naš predsednik!« »Zgradimo zid - okoli Trumpa!« »To ni moj svet!« Res je, ni.
Sedanji optimisti še vedno trdijo, da Trumpa ni treba jemati dobesedno, kadar svojim volivcem vzklika, da »vas nihče ne bo nikoli več ignoriral«, natanko tako, kakor so pred četrt stoletja tisti, ki so verjeli iluzijam, govorili, da se ni treba bati Miloševićeve obljube Srbom o tem, da »vas nihče ne bo tepel«. Toda vprašati se moramo, ali se ne počutimo vsi nekako pregnani iz sveta, ki je ne glede na to, ali smo to hoteli ali ne, vse do zdaj živel tu okoli nas.
In ker je naš svet majhen, načrti pa veliki, in ker nenehno strmimo v nebo ter bi radi postali duhovno in materialno bogatejši, se moramo takoj vprašati, kateremu cesarstvu se bomo torej priklonili. Osrednjemu? Kitajskemu? Razmislimo malo o tej možnosti.
In kaj manjka kitajskemu svetu, bodo mnogi vzkliknili. Gotovo bolj potrebujemo globoke misli kitajskih modrecev kakor Nietzscheja v kavbojskih škornjih, več ljudi govori kitajsko kakor angleško, kitajski megastudii ustvarjajo dobre filme, kitajska hrana je bolj zdrava od sladkanih hamburgerjev pa tudi kitajska hegemonija se nam zdi toliko dobronamernejša od grobega intervencionizma, da si včasih zaželimo, da bi se nam vsaj približala s svojimi velikimi naložbami!
Kitajska nam je pravzaprav že potrkala na vrata s ponudbo, da bi postali del njenega »pasu in poti«. Prejšnji teden je na londonsko železniško postajo Barking pripeljal prvi vlak na (še vedno poskusni) progi od kitajskega mesta Yiwua do britanske prestolnice. In medtem ko so raztovarjali 44 zabojnikov, polnih oblačil, nogavic, torbic in različnih gospodinjskih pripomočkov, je kitajsko politično vodstvo poslalo sporočilo: »Mislite veliko! Evrazija so skupne sanje!«
Medtem ko nas po eni strani Trumpova Amerika potiska stran od sebe, po drugi strani pa nas Kitajska vleče v svoj svet, ima Evropa pravzaprav samo eno izbiro. Da postane močnejša. Da sama sebi utre pot v prihodnost ali, bolje rečeno, da jo prepozna v temeljih, na katerih že stoji, da bo optimistična in bo vsakemu svojemu posamezniku vrnila vero v to, da lahko spreminja svet.
Največja moč sedanje Kitajske ni njena vojska z velikimi mišicami, tudi njeno gospodarstvo na steroidih ne, ampak nasmeh na obrazih večine Kitajcev, prepričanih, da gradijo nov jutri. In čeprav tudi njih že tisočletja obdaja zid, ga preskakujejo z velikim korakom in se hitro znajdejo na pragu naše evropske ravnine. Vabijo nas, naj se vkrcamo na vlak in se popeljemo po svilnih tirih v svet, ki ga bomo šele zgradili. Z velikim nasmehom seveda. Naš novi, veliki svet. Brez zidov v glavi.
