Zgodbe z vzhoda: Vprašanje ravnotežja

Globalizacija in neodvisnost sta že dolgo nezdružljiva pojma. Če si neka država želi, da bi bila del globaliziranega tržišča, da bi našla svoje mesto v oskrbovalni verigi ter da bi njeno ime vpisali na zemljevid svetovne gospodarske ureditve, je zanjo bolje, da ne poudarja avtonomne zunanje in gospodarske politike. Tudi velike države, kakršna je Kitajska, niso niti malo neodvisne. Velikanski izvozniki, kakršna je azijska sila, so odvisni od tistih, ki bodo kupovali njihovo blago, se odprli za njihov kapital ali privolili v prodajo svojih podjetij, tehnologije in umetnosti upravljanja.

Skratka, omreženost je beseda naše dobe, pojem z bogato konotacijo in široko paleto barv ter dejstvo in napoved, ki se razprostira v številne smeri. Stara teorija o metuljevem učinku, ki jo je ameriški matematik in meteorolog Edward Lorenz pred pol stoletja apliciral na atmosferske pojave, je danes relevantna v vseh pogledih. Dovolj je namreč, da na kapitalskih borzah, trgu nepremičnin ali naftnih poljih metulj zamahne s krili, pa se sproži vetrc, ki se spremeni v nevihto. Ta bo dosegla tudi najbolj oddaljene točke vzajemno povezanega sveta. Neodvisnost je zatorej lahko iluzija, kakršno na primer sistematično gradi Severna Koreja, ali pa odraz zaostalosti, v kateri že dolgo živi ... spet Severna Koreja.

Sestanek voditeljev vlad 16 držav srednje in vzhodne Evrope s kitajskim premierom, ki trenutno poteka v Budimpešti, je zanimiva predstava sodobne soodvisnosti. Za drugo gospodarsko silo sveta ni nihče dovolj majhen, da se ne bi z njim resno ukvarjala kot s potencialnim partnerjem, kupcem ali virom surovin. Čeprav bo Poljska z več kot 38 milijoni prebivalcev služila v druge namene kakor Črna gora z manj kot 630.000 prebivalci, je za Kitajsko vsaka od njiju pomembna drugače. Če so torej velikani, kot je Kitajska, odvisni od raznovrstnosti tržišča, interesov in partnerstev, kaj je potem z malimi državami? Se smejo zadovoljiti s tistim, kar jim ponujajo pobude, kakršna je 16+1, sprejemati tisto, kar jim pride pred vrata, ter udobno sedeti doma in čakati, kaj bo na naslednji sestanek prinesel kitajski premier?

Če je neodvisnost v 21. stoletju postala presežen pojem, to še ne pomeni, da je pasivnost, ki vodi v odvisnost, postala dobra lastnost. Četudi bo Kitajska izpolnila večji del obljubljenih vlaganj na tržišča 16 izbranih držav (kar ji v preteklih petih letih ni šlo tako, kot se je zdelo na začetku), se morajo tudi države srednje in vzhodne Evrope bolj resno obrniti k vzhodni Aziji in videti, da so tam daleč tudi druge močne ekonomije z bogatimi deviznimi rezervami, vrhunskimi tehnologijami ter izrecno željo po nastopu na evropskih tleh. Japonska je z vlaganji že prišla v Slovenijo, ta pa je tudi že zakorakala v Južno Korejo.

Pri seznanjanju z izkušnjami drugih držav iz skupine 16 držav je lahko takoj jasno, da je mogoče biti s Kitajsko v enakopravnem odnosu samo z diverzifikacijo interesov ter kreativnim povezovanjem z drugimi državami znotraj območja. Sodelovanje in odpiranje k zunanjemu svetu sta svetinji današnje dobe. Sestanek v Budimpešti je zato povsem v duhu tega tisočletja. Vendar vseeno ne smemo pozabiti besede, ki je imela v vseh obdobjih enako pomemben pomen: ravnotežje. To je edino zagotovilo za enakopravnost. Le zakaj bi bilo to Kitajski bolj jasno kakor nam?