Zgodbe z vzhoda: Vrnitev železne roke
tor, 17.10.2017, 10:00
Zgodbe z vzhoda: Vrnitev železne roke
Kako se bodo na vzhodno vrnitev k železni pesti odzvali na evropskem političnem odru.
Med Evropo in Azijo se povečuje primanjkljaj v povprečni količini moči na roko sedanjih državnih voditeljev. Potem ko bo partijski in državni voditelj Xi Jinping pridobil svetniški sij velikega vodje na 19. partijskem kongresu, ki ga bodo priredili konec tedna, se bo Kitajska utrdila kot vodnica močnih voditeljev na svetovnem političnem odru.

Evropa bo imela na tem, kakor tudi na marsikaterem drugem področju, velik primanjkljaj, saj bo preprosto matematično formulo tega geopolitičnega neskladja mogoče izraziti z enačbo: kolikor več demokracije - toliko manj avtoritete. Toda težava je v neki drugi formuli, ki na azijskih tleh opozarja, da čim več je v državi avtokracije, tem višja je stopnja gospodarske rasti.

Odpraviti avtoritarnost bi pravzaprav moral biti ideal civilizacijske evolucije, kajti zakaj bi izbrali močno osebnost, da bi vodila družbo, v kateri je dovolj razvita samozavest in odgovornost posameznikov? Kdo še potrebuje strogo karizmo vodje, če vsaj malo zaupamo sistemu in ustanovam? In zakaj bi se vračali v stanje čustvenega politikantstva, če smo odkrili prednosti racionalne pravne države?

Vendar ima Azija dovolj razlogov za vrnitev železne roke. Z njo bo krcnila demokracijo po nosu in jo vprašala, zakaj ne zmore rešiti osnovnih težav na svojem dvorišču. Kitajska, denimo, ima veliko težav, vendar ima zanje pripravljene tudi rešitve. In Evropa? In Amerika?

Ali Kitajska po naključju prav zaradi vloge avtokratske države pod čvrsto roko Xi Jinpinga že okreva po nedavni »upočasnitvi« rasti ali pa se je gospodarski vzpon Indije naključno stabiliziral šele, ko je njeno kaotično demokracijo nadomestil avtokratski Narendra Modi? In ali je res naključje tudi to, da se je o Kambodži začelo govoriti kot o novem »azijskem tigru«, ali se je to zgodilo prav zato, ker jo je večni premier Hun Sen dejansko že spremenil v enostrankarsko »demokracijo«?

Vsa naša zgodba o tem, da sta svoboda posameznika in demokratična ureditev države temelja gospodarskega razvoja, je v 21. stoletju padla v vodo.

Svetloba svetniškega sija velikega vodje okoli glave Xi Jinpinga je odsev vzpona Vladimirja Putina v Rusiji. Kitajska resda ni opravila vseh tistih razvojnih stopenj, ki jih je naredila nekdanja Sovjetska zveza, toda prav zato, ker jih je pazljivo opazovala in proučila, je prišla brez ozemeljskega razpadanja, učenja »glasnosti« in jalovega večstrankarstva nazaj do tistega soglasnega enostrankarskega sistema, o katerem se je že zdelo, da ga je začela zavračati s kolektivnim vodstvom in previdno liberalizacijo.

Za Evropo je precej pomembnejše vprašanje, kako se bodo na vzhodno vrnitev k železni pesti odzvali na njenem političnem odru. Trgovati mora s takšno Kitajsko, se odpirati za njene naložbe, potovati po njeni »svilni poti«, prenašati primanjkljaj v blagovni menjavi in ostati zvesta idealu svobode in odprtosti.

Azija že dolgo čuti evropski strah pred lastno demokracijo, ki se vse pogosteje spremeni v ošabnost, šovinizem in celo fašizem. Zato se vse odločneje drži svoje poti. To, da se je pripravljena odreči svobodi zaradi pravice do razvoja, je delno tudi evropska krivda, ki največ pove o nas samih. Kje smo tako tragično zgrešili cilj?




Zgodbe z vzhoda: Vrnitev železne roke

Plakat v Pekingu, ki napoveduje 19. partijski kongres. Foto: Greg Baker/AFP

Prijavi sovražni govor