Zgodbe z Vzhoda: Vse je že napisano ...

»Če izgubite svoj ego, potem ste izgubili pripovedovalsko črto, ki se imenuje »sebstvo«. Vendar ljudje ne zdržijo dolgo brez nekakšnega občutka kontinuitete v zgodbi ... Če pa ste svoj ego dali nekomu drugemu, kaj lahko še storite? V tej točki dobite naracijo od osebe, ki ste ji zaupali svoj ego. Predali ste ji nekaj resničnega, v zameno pa dobili sanje. Toda takoj, ko je vaš ego utopljen v ego nekoga drugega, potem tudi vaša naracija neizbežno sledi naraciji, ki jo je ustvaril ta drugi ego. Vprašanje je samo, kakšna je ta naracija.«

Tako je pisatelj Haruki Murakami opisuje zapleteno psihologijo kulta Aum Šinrikjo, pa tudi družbe, v kateri se je sekta pojavila. Opis je vzet iz knjige »Podzemlje«, napisane po napadu sekte s sarinom na potnike podzemne železnice v Tokiu leta 1995. Delo temelji na številnih intervjujih s preživelimi in tudi s storilci zločina.

Toda izbrišimo imena ljudi in krajev, pozabimo datum, ko se je to zgodilo, ter pustimo ob strani vrsto plina, s katerim je bilo ubitih 12 ljudi (50 ljudi je bilo težje, okoli pet tisoč pa lažje ranjenih). Berimo naprej.

»Naracija je zgodba, ne logika, ne etika, pa tudi ne filozofija. To so sanje, ki jih neprestano sanjate, neodvisno od tega, ali se tega zavedate. Prav tako kakor dihate, tako tudi neprekinjeno sanjate svojo zgodbo. V njej imate vedno dva obraza. Ob enem ste subjekt in objekt, celota in del. Pravi vi in sanje. Pripovedovalec in lik. Skozi takšno večslojnost vlog v naših zgodbah zdravimo osamo izoliranega posameznika v velikem svetu.«

Kaj se zgodi, vpraša Murakami, ko v točki, v kateri so te sanje prekinjene, njih in izgubljen ego zaupamo nekomu drugemu? Kdo bi lahko to bil?

»Ni potrebno, da je nekdo s polepšano ali zapleteno zgodbo,« pravi Murakami. »Vse prej bi bila lahko to skica. Bolj enostavna je, bolje je. Odpadki ali pogreti ostanki so povsem dobri. Tako ali tako je večina ljudi utrujena od kompleksnih, večslojnih scenarijev. To so potencialna razočaranja. Ljudje so prav zato, ker v lastni večslojni shemi ne najdejo več nobene trdne točke, odvrgli lastno identiteto.«

Zaupali so jo osebnostim z velikim egom, črno-belo vizijo sveta in popreproščeno delitev na »mi« in »oni«. Osebnostim kot so Donald Trump, Rodrigo Duterte in Viktor Orbán. Kdo ve, koliko jih še čaka za kulisami na pravi trenutek, ko bo kritična masa izgubljenih identitet svoj razočaran »jaz« utopila v vulgarni obljubi, da se bodo sanje nadaljevale, pa čeprav za ceno razuma.

Medtem ko že četrtič, petič ali celo šestič pričakujemo, ali bo v četrtek Nobelova nagrada za književnost končno pripadla Murakamiju, ponovno ugotavljamo, da to niti ni pomembno. Četudi jo bodo podelili sirskemu pesniku Adonisu ali pa Kenijcu Ngugiju va Thiong’ouu, bo odločitev upravičena. Politika in poezija ter vojne in romani so tako povezani, da je težko reči, kaj izhaja iz česa. Se svet rojeva iz verzov ali pesniki zbirajo razbite sence prekinjenih sanj?

Murakamija je treba brati, pa četudi ne bo dobil Nobelove nagrade. Ne zato, ker je velik pisatelj, ampak zato, ker nam je že zdavnaj vse povedal. Bistvo današnjega sveta je, da se v njem ne dogaja nič novega. Tudi sovraštvo, ki se mu priklanjamo ali se ga bojimo, ni nič kar ne bi bilo že pojasnjeno. Edina težava je v tem, da veliko ljudi, ki tvorijo to, kar se imenuje »kritična masa«, ne bere ničesar. Če bi prebrali zgolj »Kroniko ptiča navijalca«, bi vedeli, od kod izvirajo pojavi, kot je Trump in zakaj je sovraštvo oblika nasilja, ki je pogosto usoden za tistega, ki sovraži. »Bolj ko z njim zarežeš drugega, huje porežeš samega sebe,« piše Murakami. Knjigo je treba prebrati še pravočasno.