Tiskane izdaje
Dolžniška kriza v območju evra z vsemi svojimi razsežnostmi je edinstvena in brez prave primerjave. Z vsakim reševalnih ukrepom politika vstopa v območje neznanega. Orje ledino in ne ve, kakšne bi bile lahko posledice. Kljub vsem pozivom po bilijonskih finančnih bazukah je pazljivost boljša kot velikopotezna zaletavost s kršitvami dosedanjih tabujev. Najbrž specifika krize še spodbuja opletanje z (dramatičnimi) zgodovinskimi primerjavami in vzporednicami, ki naj bi pojasnjevale zapleteni položaj in ga postavile v pravi kontekst.
Poljski zunanji minister Radoslaw Sikorski je novembra svoj odmevni berlinski govor – s ključno trditvijo, da se bolj kot nemške moči boji nemške neaktivnosti – začel z namigovanjem na povezavo usode dinarja in Jugoslavije z zgodbo o evru in EU. Spominjal se je izjave hrvaškega centralnega bankirja, češ da je srbski vdor v monetarni sistem pomenil konec SFRJ. »Jugoslavija je propadla, tudi območje dinarja. Vemo, kaj je sledilo. Vprašanja, povezana z denarjem, so lahko vprašanja vojne in miru, življenja in smrti federacij,« je Sikorski potegnil nauk iz jugoslovanske tragedije.
Med analogijami se je najbolj trdno prijela primerjava z nemškim kanclerjem na začetku tridesetih let Heinrichom Brüningom, na katero se velikokrat sklicujejo ameriški ekonomisti in politiki. Zniževanje plač in stroga varčevalna politika, ki je spremljala odliv tujega kapitala iz Nemčije, sta na koncu povzročila gospodarski kolaps in destabilizacijo države. Ker sta takšni politiki sledila vzpon Adolfa Hitlerja na oblast leta 1933 in začetek evropske katastrofe, je argumentaciji nemogoče oporekati. Skratka: Nemčija je pri siljenju držav v zategovanje pasov nepremišljena, namesto varčevanja bi se morali odločiti za zagon tiskarne denarja (po zgledu ameriške Fed).
V naslednji stopnji se zgodovinske primerjave okrepijo še z geopolitiko, položajem Nemčije na stari celini. V skladu z logiko »premajhna za hegemonijo, prevelika za ravnotežje« se z dolžniško krizo v očeh takšnih in drugačnih mislecev spet odpira nemško vprašanje. Dolgoletni svetovalec State Departmenta Tony Corn je za FAZ spisal članek, v katerem je današnji položaj Nemčije primerjal z Nemškim cesarstvom (1871–1918) pred izbruhom prve svetovne vojne. Berlin da iz 27 članic EU – kot da bi bila Angela Merkel Otto von Bismarck – želi narediti sodobno verzijo cesarstva, nekakšen evropski Kaiserreich.
Cornova logika je nedvoumna. »Nemška gospodarska moč zagotavlja tej deželi edinstven položaj v svetu, položaj, ki ga nemškim generalom 20. stoletja ni uspelo doseči,« se je zapisalo uglednemu diplomatu. Nemčija se po Cornu, kot tekmica Kitajske in ZDA, poskuša uveljaviti – na samostojni poti ali v okviru vsiljene evropske federacije – kot središče Evrazije, nekakšno cesarstvo sredine.
Igranje z zgodovino je zanimivo, a k razumevanju krize res ne pripomore veliko. A eno od sporočil takih razpredanj je očitno: če bi se v bitki za evro zalomilo, bi bila na koncu krivda pripisana le enemu.
