Zgodovinski poraz humanosti
Ljudje na begu so najbolj šibka in najbolj izpostavljena tarča. In le še huje bo.
Odpri galerijo
TOPSHOT - Migrants sit on the deck of the Italian navy ship Orione as the ship enters the port of Valencia on June 17, 2018.
The Aquarius rescue ship with more than 600 people on board, has been the heart of a major migration row between European Union member states. / AFP PHOTO / PAU BARRENA
Dan po tem, ko so medmrežje preplavili posnetki jokajočih in kričečih migrantskih otrok, ki so jih ameriške oblasti iztrgale iz rok staršev in jih zaprle v posebne kletke, ki močno spominjajo na koncentracijska taborišča, so Združene države izstopile iz sveta Združenih narodov za človekove pravice. To je bilo – glede na zgodovino sistematiziranega kratenja človekovih pravic ZDA – konsistentno dejanje.
Teden dni po tem, ko so italijanske oblasti prepovedale pristanek reševalni ladji Aquarius in svoja pristanišča zaprle za ljudi, ki se utapljajo na begu proti Evropski uniji, je notranji minister Matteo Salvini pred vrhom EU o migracijah napovedal popis romskega prebivalstva in izgon vseh Romov, za katere se bo izkazalo, da nimajo italijanskega državljanstva. Tudi Salvini, ki je v predvolilni kampanji napovedal izgon pol milijona migrantov in beguncev brez ustrezne dokumentacije, deluje – konsistentno.
Zelo podobno je mogoče reči za odhajajočo slovensko vlado, ki je pred dobrimi tremi leti s postavitvijo žice na hrvaški meji nepovratno zarezala v etično substanco države in družbe ter na stežaj odprla vrata skrajno desnim tendencam in politiki (nikakor ne le diskurzu) sovraštva. Sprejetje novele zakona o tujcih, kršenje mednarodnih konvencij o človekovih pravicah ter sistematizirana birokratizacija, banalnost zla, ki je »nadomestila« ostanke človečnosti, so povsem v duhu časa in, vse bolj, tudi orbaniziranega prostora. Nasilno in nezakonito zavračanje prosilcev za azil na slovensko-hrvaški meji je zatorej popolnoma – konsistentno.
Vsaj tako konsistentno kot zadnjih nekaj let deluje evropska (proti)begunska in (proti)migrantska politika. Ta je z birokratskim aparatom, odklonilno azilno politiko, militarizacijo begunskega vprašanja, zastraševanjem, gradnjo zidov in postavljanjem bodeče žice, odpiranjem modernih koncentracijskih taborišč na egejskih otokih, krhanjem schengna, odkritim rasizmom, mastnim podkupovanjem »tretjih držav« (evropsko-turški begunski dogovor), sodelovanjem z libijskimi kriminalnimi tolpami, ki hkrati vodijo obalno stražo in upravljajo suženjska taborišča, in pomanjkanjem kakršne koli volje za ukvarjanje s ključnimi vzroki za begunstvo in migracije (vojne, revščina, totalitarni režimi, nestabilnost, posledice podnebnih sprememb, brezperspektivnost, demografija …) močno prispevala k bolj ali manj namerno spregledani veliki človeški tragediji v Sredozemlju, najbolj krvavemu morju našega časa, prizorišču zločina proti človečnosti.
Nizozemska nevladna organizacija United for Intercultural Action je v sredo – na svetovni dan begunstva – po več letih raziskovanja kot prva objavila uradno število ljudi, ki so od devetdesetih let umrli na poti proti Evropski uniji. Število (dokazanih) smrti: 34.361. Od tega se je – najmanj – 27.000 ljudi utopilo v Sredozemlju. Štiristo jih je naredilo samomor. Šeststo jih je umrlo »nasilne smrti«. Petsto jih je umrlo v času azilnega postopka – v zaporih in taboriščih. Število žrtev begunsko-migrantskih poti proti EU se je zaradi vojne v Siriji, kjer je svojo vlogo odigrala tudi Evropa, drastično povečalo po letu 2014. Nizozemski raziskovalci in prostovoljci poudarjajo, da je uradno število žrtev, ki so umrle na begu pred vojnami in splošnim brezupom, gotovo precej manjše od dejanskega – veliko ljudi je preprosto izginilo ali pa njihove identitete ni bilo mogoče preveriti. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je od leta 2000 do danes na poti proti Evropi umrlo 35.000 ljudi. Le v Sredozemlju – trupel v vročem, suhem in nestabilnem Sahelu, ki ga obvladujejo tihotapske združbe in kjer trupla ljudi na begu trohnijo v puščavi, ne šteje nihče.
Po podatkih IOM je na svetu trenutno 68,5 milijona beguncev in razseljenih ljudi, skoraj odstotek svetovnega prebivalstva. V času neverjetno hitrega zatona koncepta človekovih pravic, »lahkotnega« ignoriranja temeljnih mednarodnih konvencij, pospešene erozije in celo kriminalizacije človečnosti vstopa skrajno desna politika v družbeno sredico. Ljudje na begu so najbolj šibka in najbolj izpostavljena tarča. In le še huje bo.
Pred šestimi leti, ko Evropa še ni glasno kričala zaradi bolečine drugega, mi je dr. Nikitas Kanakis, tedanji direktor grške podružnice Zdravnikov sveta (Doctors of the World), v pisarni na trgu Omonia v Atenah, kjer so neonacisti skupaj s policijo sredi belega dneva pretepali begunce in migrante, dejal, da so begunci Judje našega časa. »Že zdaj smo konfliktno območje. Politika in mediji uporabljajo jezik vojne. Hipokrizija evropskih institucij bo uničila grško družbo. Ksenofobija je na neustavljivem pohodu. Grki so preplašeni. Vlada histerija. Prav nikogar ne vidim, ki bi lahko naredil odločilen pozitiven korak, in biti optimist je v teh časih popolna neumnost,« je dejal grški humanitarec in dodal, da je na pohodu – fašizem. Dr. Kanakis je v sedanjiku napovedal našo skupno prihodnost.
Oziroma – sedanjost.
Teden dni po tem, ko so italijanske oblasti prepovedale pristanek reševalni ladji Aquarius in svoja pristanišča zaprle za ljudi, ki se utapljajo na begu proti Evropski uniji, je notranji minister Matteo Salvini pred vrhom EU o migracijah napovedal popis romskega prebivalstva in izgon vseh Romov, za katere se bo izkazalo, da nimajo italijanskega državljanstva. Tudi Salvini, ki je v predvolilni kampanji napovedal izgon pol milijona migrantov in beguncev brez ustrezne dokumentacije, deluje – konsistentno.
Zelo podobno je mogoče reči za odhajajočo slovensko vlado, ki je pred dobrimi tremi leti s postavitvijo žice na hrvaški meji nepovratno zarezala v etično substanco države in družbe ter na stežaj odprla vrata skrajno desnim tendencam in politiki (nikakor ne le diskurzu) sovraštva. Sprejetje novele zakona o tujcih, kršenje mednarodnih konvencij o človekovih pravicah ter sistematizirana birokratizacija, banalnost zla, ki je »nadomestila« ostanke človečnosti, so povsem v duhu časa in, vse bolj, tudi orbaniziranega prostora. Nasilno in nezakonito zavračanje prosilcev za azil na slovensko-hrvaški meji je zatorej popolnoma – konsistentno.
Vsaj tako konsistentno kot zadnjih nekaj let deluje evropska (proti)begunska in (proti)migrantska politika. Ta je z birokratskim aparatom, odklonilno azilno politiko, militarizacijo begunskega vprašanja, zastraševanjem, gradnjo zidov in postavljanjem bodeče žice, odpiranjem modernih koncentracijskih taborišč na egejskih otokih, krhanjem schengna, odkritim rasizmom, mastnim podkupovanjem »tretjih držav« (evropsko-turški begunski dogovor), sodelovanjem z libijskimi kriminalnimi tolpami, ki hkrati vodijo obalno stražo in upravljajo suženjska taborišča, in pomanjkanjem kakršne koli volje za ukvarjanje s ključnimi vzroki za begunstvo in migracije (vojne, revščina, totalitarni režimi, nestabilnost, posledice podnebnih sprememb, brezperspektivnost, demografija …) močno prispevala k bolj ali manj namerno spregledani veliki človeški tragediji v Sredozemlju, najbolj krvavemu morju našega časa, prizorišču zločina proti človečnosti.
Nizozemska nevladna organizacija United for Intercultural Action je v sredo – na svetovni dan begunstva – po več letih raziskovanja kot prva objavila uradno število ljudi, ki so od devetdesetih let umrli na poti proti Evropski uniji. Število (dokazanih) smrti: 34.361. Od tega se je – najmanj – 27.000 ljudi utopilo v Sredozemlju. Štiristo jih je naredilo samomor. Šeststo jih je umrlo »nasilne smrti«. Petsto jih je umrlo v času azilnega postopka – v zaporih in taboriščih. Število žrtev begunsko-migrantskih poti proti EU se je zaradi vojne v Siriji, kjer je svojo vlogo odigrala tudi Evropa, drastično povečalo po letu 2014. Nizozemski raziskovalci in prostovoljci poudarjajo, da je uradno število žrtev, ki so umrle na begu pred vojnami in splošnim brezupom, gotovo precej manjše od dejanskega – veliko ljudi je preprosto izginilo ali pa njihove identitete ni bilo mogoče preveriti. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je od leta 2000 do danes na poti proti Evropi umrlo 35.000 ljudi. Le v Sredozemlju – trupel v vročem, suhem in nestabilnem Sahelu, ki ga obvladujejo tihotapske združbe in kjer trupla ljudi na begu trohnijo v puščavi, ne šteje nihče.
Po podatkih IOM je na svetu trenutno 68,5 milijona beguncev in razseljenih ljudi, skoraj odstotek svetovnega prebivalstva. V času neverjetno hitrega zatona koncepta človekovih pravic, »lahkotnega« ignoriranja temeljnih mednarodnih konvencij, pospešene erozije in celo kriminalizacije človečnosti vstopa skrajno desna politika v družbeno sredico. Ljudje na begu so najbolj šibka in najbolj izpostavljena tarča. In le še huje bo.
Pred šestimi leti, ko Evropa še ni glasno kričala zaradi bolečine drugega, mi je dr. Nikitas Kanakis, tedanji direktor grške podružnice Zdravnikov sveta (Doctors of the World), v pisarni na trgu Omonia v Atenah, kjer so neonacisti skupaj s policijo sredi belega dneva pretepali begunce in migrante, dejal, da so begunci Judje našega časa. »Že zdaj smo konfliktno območje. Politika in mediji uporabljajo jezik vojne. Hipokrizija evropskih institucij bo uničila grško družbo. Ksenofobija je na neustavljivem pohodu. Grki so preplašeni. Vlada histerija. Prav nikogar ne vidim, ki bi lahko naredil odločilen pozitiven korak, in biti optimist je v teh časih popolna neumnost,« je dejal grški humanitarec in dodal, da je na pohodu – fašizem. Dr. Kanakis je v sedanjiku napovedal našo skupno prihodnost.
Oziroma – sedanjost.
